Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. maj 2019 ― Maruša Štibelj je mlada umetnica, ki je odločno zakorakala v svet umetnosti z željo, da ohrani ali bolje rečeno ponovno prebudi interes za nekoč zelo vplivno tehniko kolaža, ki je danes prej drugotnega pomena kot pa osrednja misel, porajajoča se ob likovnem delu. Ne podreja se abstrakciji in njenim vplivom, temveč je našla skupni jezik med abstrahiranim in še zaznavnim svetom. Njena dela kažejo na spoj preteklosti in sedanjosti. To opazimo v izrezkih figur, vzetih iz starih revij, ki so premišljeno uporabljeni in vključeni v novo zgodbo, prežeto s sedanjostjo. Če opišemo eno izmed serij na razstavi, serija nosi naslov "Izolirane sanje" se ustavimo že ob prvi besedi izolacije, ki nas spomni na osamo ter iztrganost iz konteksta, hkrati ima le-ta negativen prizvok in daje občutek odtujenosti, medtem ko sanje vzbujajo upanje in predstavljajo spreminjajoče živahne slike ter so kot odraz intenzivnih občutkov in dejanj psihološke aktivnosti med spanjem. Sanje naj bi se večinoma nanašale na dejanja iz vsakdanjega življenja in njihova emocionalna doživetja, ki se lahko prepletajo z željami in hrepenenji ali pa v nas vzbujajo anksioznost, prepleteno z usodo posameznika.Sklop del zajema različne podobe, hkrati pa nam predstavi tudi tri stanja: odsev mladosti, negotovosti in žalosti. Slednja delujejo kot samosvoja celota, kjer je jasen pomen, medtem ko v predhodnih podobah tavamo v temi in so vse bolj skrivnostno ter domišljijsko obarvane.Temeljno izhodišče vseh del je nosilec podobe, ki lahko v celoti prekriva ozadje in ga sestavlja enobarvna peščena ali bež podlaga ali pa skupek različnih plasti. Plasti so del barvnega papirja, papirnatih prtičkov in krojnih pol. Celota pa je dodelana z akrilno barvo ali s posameznimi potezami. Tako nastaja prostor na osnovi impulzivne zgradbe, kjer se plasti prekrivajo, zlivajo, križajo in ustvarjajo nemir in dinamiko. Le-te so lahko del naključnega vzorca z dekorativnim pridihom, v katerem prevladujejo linija in geometrijski liki. Jasno pre

ARS Likovni odmevi, 27. april 2019 ― Marko Peljhan na 58. beneškem bienalu V Benetkah bodo jutri uradno odprli 58. mednarodno umetnostno razstavo, beneški bienale, ki prinaša vpogled v aktualno svetovno likovno – vizualno produkcijo. Skupen naslov May You Live In Interesting Times pomensko izhaja iz starodavnega kitajskega prekletstva, ki napoveduje nestanovitno obdobje, prepredeno s krizami in nemiri. Naslov bi lahko prevedli z ironičnim podtonom »Da bi živeli v zanimivem času«, pri čemer so zanimivi časi besedna zveza, ki vzbuja misel o izzivalnem, celo grozečem času, kot ga živimo danes, kot je dejal predsednik beneškega bienala Paolo Baratta. V zgodovinskih Vrtovih in v Arzenalu se bodo predstavili umetniki iz posameznih držav, na ogled pa bo tudi skupinska mednarodna razstava, ki jo tokrat kurira Ralph Rugoff, direktor londonske galerije Hayward. Slovenijo po izboru komisarke paviljona Zdenke Badovinac, s projektom Here we go again…SYSTEM 317 Situacija iz serije Resolucija, zastopa Marko Peljhan. V oddaji Likovni odmevi bomo predstavili projekt, ki obravnava sodobno stanje sveta in podaja utopičen odgovor na hitre spremembe razmer življenjskega okolja. V pogovoru z Aleksandro Saško Gruden ga bosta predstavila kustos razstave Igor Španjol in umetnik Marko Peljhan:

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. december 2018 ― Neža Knez je vizualna umetnica mlajše generacije, ki se v svojem delu ukvarja s prehajanjem meja med umetnostjo in vsakdanjim življenjem, na način, ki gledalca spodbudi, da začne o svetu razmišljati drugače. Njen interes je usmerjen v vsakdanje stvari, pojave in situacije, ki so tako samoumevni, da o njih ne razmišljamo več. S svojo umetniško prakso, ki vključuje raziskovanje percepcije z različnimi čuti, mišljenje skozi telo, komunikacijo med telesom, prostorom in predmeti v njem..., skuša to samoumevnost razbiti in pokazati na »nekaj vmes», nekakšne zmuzljive »slepe pege«, ki jih ni mogoče izraziti z jezikom ali podobo. Njena dela, ki izhajajo iz te prakse, delujejo kot nekakšni rezi v vsakdanje življenje, ki razkrivajo obstoječe družbene meje, jih razpirajo in krivijo po svoji lastni logiki, s tem pa nudijo možnosti za nov in drugačen pogled na svet. Izhodišče tokratne razstave Neže Knez je performans z naslovom Branje (2017), ki ga je izvedla v javni knjižnici v Milanu. V okviru performansa je sedeč med ljudmi v knjižnici glasno brala poezijo T. S. Eliota v italijanskem jeziku, čeprav ga ne govori in ne razume. S tem se je v dejanju branja ustvaril prostor neznanega, saj glas ni bil podrejen običajnemu pomenu besed, ampak je skozi odsotnost razumljivega ustvarjal svoj lastni pomen. Razstava je rezultat ponovnega premisleka performansa in poskus njegove premestitve v novo obliko, ki bo odprl prostor za nove vmesnosti in neujemljivosti, s tem pa tudi iskanje novih pomenov. Neža Knez (1990) je študirala kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2014 diplomirala in tri leta kasneje magistrirala. Svoje delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini in zanj prejela več nagrad in priznanj, med drugim univerzitetno Prešernovo nagrado in nagrado skupine OHO. Živi in dela v Ljubljani.