Kriterij.si, 19. september 2019 ― Bolj človeški festival Mladi levi 2019 Urednik Thu, 09/19/2019 - 11:50 Bolj človeški V atriju Stare elektrarne se drenja nekaj ducatov obiskovalcev. Večini s hlačnic, z ramen ali s konic dežnikov kapljajo debele kaplje poletnega dežja. Snidenja, razhajanja, stiski rok, smeh, besede, objemi … Nad vsem tem visi pričakovanje dogodka. Ko se občinstvo posede, spregovori vodja festivala Nevenka Koprivšek in nas spomni, da je privilegij sedeti v dvorani in gledati predstave, in da jasno vedeti, da festival ni namenjen le pasivnemu opazovanju del umetnikov, da ta ustvarja svoboden prostor oziroma prostor svobode, v katerem postane človek del začasne skupnosti. »Svet je poln protislovij,« pravi in pogleda na drugo stran zrcala. Uničenje hektarjev gozda v Braziliji, tisočera trupla beguncev v Sredozemskem morju. Festival ustvarja začasno (čutečo) skupnost in naloga te je, da odzvanja in se na koncu na svet tudi odzove. Kot na zidu Stare elektrarne po novem kričeče odzvanja zvočni zapis: svoboda umetnice Urše Vidic. *** MACBETTU Macbettu. Predstava, ki je odprla 22. festival Mladi levi, je v svoji pojavnosti in izrazu očitno izstopala. Dramska matrica je presenetila in občinstvo se do nje nekako ni moglo soglasno opredeliti. Odrska domiselnost in originalna izpeljava lika Macbetha sta Macbetha postavila na pusto planjavo krikov, vreščečih spak in bučanja vetra. Vse se je začelo z glasnim udrihanju po železnih vratih, kot da bi nekaj želelo vstopiti, nekaj zunaj predstave. Predstava je v svojem izrazu polna paradoksov. Občinstva ne boža, niti ga v celoti ne ozavesti – ignorira ga in ga v intervalih napada. Pred nami je vzpostavljala svoje mehanizme, jih postopoma razkrivala in rušila ter s tem pred nami razkrivala matrico Macbetha samega. V svet znakov in simbolov se je spuščala neobremenjeno, pred nami. In tako je ustvarila odrski poligon, skozi katerega so se telesa igralcev suvereno sukala. Na koncu tega nas je čakala podoba Macbetha, sedečega na stolu z lu

Kriterij.si, 10. september 2019 ― Obnavljalni proces festival Mladi levi 2019 Urednik Tue, 09/10/2019 - 11:28 Obnavljalni proces zapis o predstavi Maria Lucia Cruz Correia: Glas narave: Sojenje “Kako je mogoče kupiti ali prodati modrino neba in toploto zemlje? Kaj takega nam je popolnoma tuje. Svežina zraka in bistrost vode nista v naši posesti, le kako bi ju mogli potem kupiti? Vsak drobec te zemlje je svet mojemu ljudstvu. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrno peska na rečnem produ, vsaka meglica v mraku gozda, vsaka drobcena žuželka, vse to je sveto v mislih in življenju mojega ljudstva.” Tako je poglavar Seattle odgovoril predsedniku Združenih držav Amerike, ko je ta leta 1854 staroselcem predlagal odkup velikih površin ozemlja, kjer so živeli, in jim obljubil rezervat. Precej desetletij kasneje umetnica v ljubljanski mestni hiši v performansu simbolizira vlogo odločanja in v uvodnem govoru aktualizira, kontekstualizira in lokalizira nadvlado človeka nad naravo: odstrel medvedov in volkov, nenadzorovano kopičenje odpadkov, gradnjo hidroelektrarn, razlitje kerozina ... Zbrali smo se z namenom, da bi obnovili, kar je bilo poškodovano, ranjeno. Osvetljena in zračna dvorana z obiskovalci, posedenimi v sklenjen krog, sprva spominja na sterilno prizorišče, kjer se zdi, da je vse do potankosti predvideno in obvladljivo. Iz pasivnih opazovalcev se obiskovalci v celotnem procesu počasi spreminjamo v soustvarjalce. Umetnica na tleh razprostre ogromen zemljevid sveta. Na roke nam nakaplja tekočino močnega vonja, rdečkaste barve. Kje Zemlja potrebuje največ zdravljenja, kje mora biti slišana? Rdečo tekočino na rokah, zdaj že kot soustvarjalci, spretno zbrišemo s prstjo, ki jo raztrosimo po zemljevidu, tega pa ga kmalu prelijejo nenaključno razliti temni naftni madeži. Povabljeni smo k razmisleku o tem, kje vse je prisotna nafta, v katerih izdelkih, ki jih sami uporabljamo. “Dejanje in posledica” za nekaj časa postane mantra, ki si jo ponavlja umetnica, medtem ko z odločnimi koraki st