Kamra.si, 10. december 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...10. decembra 2020 je umrla Karolina Kolmanič, slovenska pisateljica. Rodila se je 29. septembra 1930 v Lomanošah pri Gornji Radgoni. Avtorica več kot dvajsetih knjig proze (romanov, povesti in kratke proze) in zbirke dramskih besedil je končala učiteljišče v Mariboru in doštudirala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz slovenščine in nemščine. Poučevala je na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in na Osnovni šoli II v Murski Soboti. Bila je dolgoletna mentorica Bralne značke. Objavlja tudi v literarnih revijah. Iz nemščine je prevedla roman Martina Alwooda Nosil sem smrt v svojem telesu. Njen roman Srečno, srebrna ptica pa je bil leta 2016 preveden v angleščino in je izšel pri založbi Texture Press v ZDA. Članica Društva slovenskih pisateljev je od l. 1969, pa tudi članica dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu. Njene prve knjižne objave segajo v šestdeseta leta, l. 2000 pa je izdala svoj avtobiografski roman Ni sonca brez senc. Tudi sicer je v študijah in spremnih besedah o njenem opusu mogoče zmeraj znova zaslediti, da pri pisanju izhaja iz osebnih izkušenj. Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode. Vendar zgodbe teh najstnic niso opisane v tonu vzvišene morale ali pedagoško dvignjenega kazalca, ampak v napeti zgodbi, v kateri se mlade bralke in bralci najdejo, tudi

Kamra.si, 9. december 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. decembra 1931 - tragična prometna nesreča v Medlogu pri Celju Med najtežjimi prometnimi nesrečami, ki so se zgodile na Celjskem, sodi po številu žrtev še vedno v sam vrh dogodek, od katerega je minilo okroglih devet desetletij. V Medlogu, pri križanju ceste in železniške proge proti Žalcu (še danes lahko to mesto približno določimo s pomočjo hišice, ki je kasneje, po uvedbi zapornic na prehodu, služila zaposlenemu železnice, ki jih je spuščal ob prihodu vlaka), je 9. decembra 1931 avtobus, poln potnikov, zapeljal na tire ravno v trenutku, ko je iz smeri Petrovč pripeljal vlak. O teži nesreče priča dejstvo, da so se poleg domačih časopisov o njej obširno razpisali tudi v tujini. Avtobus, udeležen v nesreči, je pripadal podjetju Avtobus mesta Celja. Dve leti pred dogodkom ga je ustanovila Mestna občina Celje, ki je, sledeč vzoru iz Maribora, želela mesto čim bolje  prometno povezati s svojo bližnjo in daljšo okolico, zlasti pa s Savinjsko dolino, šentjurskim in šmarskim okolišem in z velikima zdraviliščema na Dobrni in v Rogaški Slatini. V letu nesreče je podjetje za prevoz potnikov uporabljalo osem avtobusov na šestih linijah, za katere je občina pridobila koncesije. Na omenjenem prehodu preko železniške proge so se že pred tem večkrat zgodile težke nesreče ali bile komaj preprečene, a železniška uprava kljub temu ni reagirala na pozive  občinske uprave in časopisja, čeprav je ta cesta bila je ena najvažnejših prometnih žil v državi z gostim prometom. Kljub zakonskim zahtevam ni namestila zapornic ali optičnih signalov. »Železniška uprava je pustila to važno križišče tako, kakor je bilo pred 40 leti, ko še ni bilo avtomobilov in gostega prometa na tej cesti.« je zapisala Nova doba. Dodati pa je potrebno, da je šele dodatek Uredbe o varnosti prometa iz leta 1929 dve leti kasneje prinesel zahtevo o obveznem upoštevanju mednarodnega znaka za križišče. Kasnejši zapisi navajajo, da je bilo križanje železniške proge in ceste povse

Kamra.si, 9. december 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. decembra 1931 - tragična prometna nesreča v Medlogu pri Celju Med najtežjimi prometnimi nesrečami, ki so se zgodile na Celjskem, sodi po številu žrtev še vedno v sam vrh dogodek, od katerega je minilo okroglih devet desetletij. V Medlogu, pri križanju ceste in železniške proge proti Žalcu (še danes lahko to mesto približno določimo s pomočjo hišice, ki je kasneje, po uvedbi zapornic na prehodu, služila zaposlenemu železnice, ki jih je spuščal ob prihodu vlaka), je 9. decembra 1931 avtobus, poln potnikov, zapeljal na tire ravno v trenutku, ko je iz smeri Petrovč pripeljal vlak. O teži nesreče priča dejstvo, da so se poleg domačih časopisov o njej obširno razpisali tudi v tujini. Avtobus, udeležen v nesreči, je pripadal podjetju Avtobus mesta Celja. Dve leti pred dogodkom ga je ustanovila Mestna občina Celje, ki je, sledeč vzoru iz Maribora, želela mesto čim bolje  prometno povezati s svojo bližnjo in daljšo okolico, zlasti pa s Savinjsko dolino, šentjurskim in šmarskim okolišem in z velikima zdraviliščema na Dobrni in v Rogaški Slatini. V letu nesreče je podjetje za prevoz potnikov uporabljalo osem avtobusov na šestih linijah, za katere je občina pridobila koncesije. Na omenjenem prehodu preko železniške proge so se že pred tem večkrat zgodile težke nesreče ali bile komaj preprečene, a železniška uprava kljub temu ni reagirala na pozive  občinske uprave in časopisja, čeprav je ta cesta bila je ena najvažnejših prometnih žil v državi z gostim prometom. Kljub zakonskim zahtevam ni namestila zapornic ali optičnih signalov. »Železniška uprava je pustila to važno križišče tako, kakor je bilo pred 40 leti, ko še ni bilo avtomobilov in gostega prometa na tej cesti.« je zapisala Nova doba. Dodati pa je potrebno, da je šele dodatek Uredbe o varnosti prometa iz leta 1929 dve leti kasneje prinesel zahtevo o obveznem upoštevanju mednarodnega znaka za križišče. Kasnejši zapisi navajajo, da je bilo križanje železniške proge in ceste povse

Kamra.si, 4. december 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...4. decembra 1907 se je v Novem mestu rodil Edvard Ravnikar, slovenski arhitekt. Umrl je 23. avgusta 1993 v Ljubljani. Ravnikar je bil po krajšem študiju na Dunaju učenec Jožeta Plečnika. Pri njem je tudi diplomiral. V letih 1938-1939 se je krajši čas izpopolnjeval pri Le Corbusierju. Med leti 1946–1980 je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani (1946-50 je predaval tudi o kulturni oz. umetnostni zgodovini na novoustanovljeni Akademiji za upodabljaločo umetnost, kasnejši ALU). Od leta 1969 je bil izredni, od leta 1979 pa redni član SAZU. Ravnikarjeva arhitektura postopoma dobiva objektivno kritično vrednotenje. Cenjen je med svojimi učenci, ki so o njem priredili nekaj razstav in izdali več knjig. Umetnostni zgodovinarji od F. Šijanca, N. Šumija in S. Bernika so ga ocenili kot osrednjega slovenskega arhitekta 20. stoletja po J. Plečniku. Zgodaj je o njem pisala J. Pirkovičeva, za njo P. Krečič in G. Zupan. Najbolj tehtne analize so dodali F. in M. Ivanšek, A. Vodopivec in N. Koseljeva. Velja za najpomembnejšega slovenskega in enega najpomembnejših jugoslovanskih arhitektov druge polovice 20. stoletja. Več https://sl.wikipedia.org/wiki/Edvard_Ravnikar Priporočamo: Edvard Ravnikar: 1907-1983

Kamra.si, 24. november 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...24. novembra 1943 je v Grahovem umrl France Balantič, slovenski pesnik. Rodil se je 29. novembra 1921 v Kamniku.   Že pred osnovnim šolanjem je znal brati in pisati. Kot osnovnošolec je bil zbiratelj metuljev, znamk in fiktivni dopisovalec iz daljnih krajev, tudi Jamajke. Leta 1933 je uspešno opravil sprejemni izpit za vpis na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. Kot uspešen dijak je med šolanjem prejel nagrado Mestne hranilnice. V prostem času je rad hodil v Kamniške planine. Po naravi je bil tih in zadržan človek.