SEM, 25. april 2023 ― Glavna slika  Zametek etnografskega muzeja so pomenile "etnografske" oziroma "narodopisne zbirke" Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, ustanovljenega leta 1821. Galerija  Etnografski oddelek Še pred oblikovanjem muzejskih kolekcij zgodovine, statistike, prirodoslovja, tehnologije in fizike so odborniki načrtovali poseben etnografski oddelek po vzoru graškega Joanneuma, ki naj bi obsegal opise in slike narodnih noš in stavb, ljudske pripovedke, pravljice, ženitovanjske pesmi in napeve. Sodobno romantično usmeritev pa je prehitel odmev razsvetljenstva (zanimanje za gospodarsko, za agrikulturno), v obliki predmetov, ki veljajo za najstarejše pridobitve v zbirkah današnjega Slovenskega etnografskega muzeja: modeli voza, pluga in brane iz leta 1833, majhnih modelov "na krainskim navadniga kmetouškiga orodia" iz leta 1835 in modela dvojnega pluga iz leta 1836. Prve noše, "figurinice" z nošami iz Bele krajine, so zabeležene šele leta 1839. Prva najstarejša zbirka, pa je nedvomno kolekcija "etnografskih predmetov" iz Severne Amerike, indijanskih plemen Očipva in Otava, ki jo je leta 1837 daroval misijonar škof Friderik Baraga. Zanjo ga je naprosil predsednik "muzejskega kuratorija" naravoslovec Hohenwart. Njegovo zanimanje za indijanske predmete oz. po njegovem "etnografske predmete divjakov", je bilo nedvomno v duhu evropskih naravoslovnih "kabinetov čudes", katerih pridih je na začetku zaznamoval tudi nastajajoče antropološke, etnološke ali folklorne muzeje. Sto sedemdeset let Med zametkom zbirk etnografskega muzeja in današnjim dnem je obdobje sto sedemdesetih let; čas v katerem so se slovenske zbirke povečale na več kot 30.000 predmetov in zunajevropske zbirke na "več kakor 9.500 predmetov". Med njimi izstopajo: zbirka egipčanskih predmetov iz leta 1843, ki jih je muzeju daroval konzul Laurin, zbirka predmetov vzhodnosudanskega plemena Bari, ki jo je leta 1850 poslal v Ljubljano misijonar Ignacij Knoblehar, Codellijeva zbirka iz Toga, Nigerije in Kameruna iz l

SEM, 25. april 2023 ― Glavna slika  Galerija  Poslanstvo Slovenski etnografski muzej (SEM) je muzej "o ljudeh, za ljudi", muzej kulturnih istovetnosti, prostor dialoga med preteklim in sedanjim, med svojo in drugimi kulturami, med naravo in civilizacijo. SEM je kulturno stičišče in srečevališče, ki si prizadeva za pospeševanje poznavanja in spoštovanja etnološke dediščine v družbi. Prek letnega cikla razstav, programov in drugih prireditev slovenskih, evropskih in zunajevropskih vsebin, bogatega izobraževalnega programa in publikacij predstavlja in sporoča védenja o tradicijski kulturi, masovni in pop kulturi na Slovenskem in o kulturah nekaterih drugih ljudstev sveta; o materialni kulturni dediščini vsakdanjih in prazničnih načinov življenja ter o nesnovni dediščini znanj, vrednotenj, tehnik, modrosti in ustvarjalnosti v slovenskem etničnem prostoru, v diaspori in drugod. SEM je osrednji etnološki muzej, plod zorenja etnološke in antropološke misli na Slovenskem. Je nacionalna etnološka muzejska ustanova kulturnega, znanstvenega, izobraževalnega in družbenega pomena, temelječega na zbirkah s področij slovenske tradicijske materialne, družbene in duhovne kulture in na zbirkah nekaterih kultur sveta. SEM skrbi za njihovo varstvo, ohranjanje, preučevanje, dokumentiranje in komuniciranje. Od leta 2011 je SEM nacionalni Koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine. Njegov zgodovinski zametek so bile etnografske oziroma narodopisne zbirke Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, ustanovljenega leta 1821, katerih slovenski del je bil številčno bistveno skromnejši v primerjavi z zunajevropskim. Etnografsko gradivo je bilo javnosti predstavljeno leta 1888, ko je bila zgrajena stavba Kranjskega deželnega muzeja - Rudolfinuma. Pomemben mejnik na poti k samostojnemu etnografskemu muzeju je bila ustanovitev etnografskega inštituta v stavbi Narodnega muzeja leta 1921. Upravnik inštituta in nato ravnatelj osamosvojenega Kraljevega etnografskega muzeja, ki je nastal leta 1923 z ločitvij