Zauberberg (Aljoša Harlamov), 12. april 2013 ― 800x600 Normal 0 21 false false false SL ZH-TW X-NONE MicrosoftInternetExplorer4 Literatura v novem tisočletju Na proslavah ob kulturnem prazniku in ob visokih jubilejih pisateljev pogosto slišimo, da je danes v zvezi s slovensko književnostjo vse drugače, da je po osamosvojitvi in oblikovanju Slovenije v sodobno demokracijo s kapitalistično ekonomijo dokončno izgubila državotvorno funkcijo, ki je bila do tedaj ena njenih glavnih sredotežnih sil. Če se nekoliko poigramo z besedami, bi naj torej to pomenilo, da slovenska literatura po enaindevetdesetem letu nima več ne središča ne teže. Če hočemo zagovarjati oziroma ovreči te (ob)sodbe, moramo sodobno produkcijo najprej natančneje preučiti. Sam se bom, kot urednik za literarno kritiko pri reviji Mentor, ki je že od ustanovitve zavezana mladi in neuveljavljeni literaturi, in kot učenec ene redkih raziskovalk sodobne slovenske proze, dr. Alojzije Zupan Sosič, posvetil tem in drugim vprašanjem proze avtorjev, rojenih po letu 1970. To so obenem tudi tiste generacije, pri katerih je Festival mlade literature Urška s svojim desetletnim delovanjem gotovo pustil največji pečat. Gre za ustvarjalce, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja bodisi preživljali svoje otroštvo bodisi tedaj že odraščali in zdi se logično, da bi se kakršnekoli potencialne posebne značilnosti literature zadnjih dveh desetletij odražale najprej ali najbolj očitno v njihovi pisavi. Nekateri najstarejši med njimi so svoje prve prozne objave sicer doživeli v prejšnjem tisočletju, tudi ti pa so večinski del svojega "opusa" izdali pretežno v zadnjih