Radio Študent, 24. september 2014 ― (posnetek komada) V latinščini petico pisal je bila največja uspešnica benda Jadagani, ki so slišan komad na slovenski gimnaziji v Celovcu konec sedemdesetih let preigravali tudi v latinščini. To obdobje je kljub razvejani kulturni dejavnosti za koroške Slovence pomenilo tudi čas nemškonacionalnega pritiska z napadom na krajevne napise. Zakon o krajevnih napisih, ki že v osnovi ni izpolnjeval določil sedmega člena avstrijske državne pogodbe, saj ta za izpolnjevanje manjšinskih pravic ne predpisuje nobenega deleža prebivalstva, je sprožil nasilno akcijo dela nemško govorečega prebivalstva Koroške, med katero so bili odstranjeni vsi dvojezični napisi in kažipoti. Izjemno sovražna aktivistična drža, nasilno preganjanje vsakršne vidne dvojezičnosti in protislovenska politika, ki se je odražala tudi v prislini opredelitvi pri ugotavljanju manjšine v obliki štetja posebne vrste, so ponovno priklicali spomin na travmatično obdobje druge svetovne vojne. Kljub asimilacijskim pritiskom je manjšini vse do danes uspelo ohraniti narodno identiteto, pri čemer lahko pomembno vlogo pripišemo gospodarskim, športnim, izobraževalnim ter kulturnim družbenim strukturam in dejavnostim. Ravno kultura kot skupek dosežkov, vrednot in kot dejavnost človeške družbe je skozi dolga obdobja slovenski manjšini v Avstriji pomagala utirati pot med raznarodovalnimi pritiski. Doktorica komunikoloških znanosti Maruša Pušnik je v svoji študiji slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem kreacijo nacionalnih bitij pojasnjevala ravno s kulturo in zgodovino, ki se preko komunikacijskih praks povezujeta z nacionalnostjo. Da pa so koroški Slovenci še danes izjemno aktivni na področju kulturnega udejstvovanja, je povedala študentka Livija Marko – Wieser: (izjava v posnetku) Avstrijska državna pogodba in zakon o avstrijski radio-televiziji ORF določata tudi to, da mora imeti slovenska narodna skupnost zagotovljeno medijsko javnost v svojem jeziku. Kljub deklarativnemu izpolnjevanju temeljnih

Radio Študent, 24. september 2014 ―   Pozornost akademikov in širše javnosti je že nekaj tednov usmerjena na dogajanje na Univerzi na Primorskem ter na Univerzi v Ljubljani. Nič novega, boste rekli in se spomnili na številne škandale, ki so se odvijali v preteklih letih in so pogosto senzacionalistično prikazani v medijih. Tokratni razlog za postavitev omenjenih institucij na piedestal se skriva v nedavnem razkritju izvajanja neakreditiranih programov. Na Univerzi na Primorskem se je v takšnem položaju znašlo 21 študentov Fakultete humanističnih študij, na Univerzi v Ljubljani pa približno 170, na vseh treh fakultetah, FDV, EF in FF. Študentje so se bili primorani soočiti z neljubo resnico, da je njihova diploma ničvreden kos papirja, ob katerem lahko zaenkrat pozabijo na možnost zaposlitve ter se potolažijo le z nepozabnim selfijem ob diplomi.   Večji del programov je bil sicer v času njihovega vpisa na želeno smer akreditiran, vendar pa te v času študija niso podaljšali. Navedli bomo prepoznane, sporno izvajane programe. Med njimi se na UP nahajata sodobna kritična filozofija ter kulturni študij in antopologija. Na UL je teh smeri bistveno več, to so komunikologija–komunikacije, mediji in družba, politologija–javna uprava, ter dve smeri sociologije, upravljanje človeških virov in znanja ter sociologija vsakdanjega življenja. Na EF je takšen program mednarodna ekonomija in na FF doktorski študij prevodoslovja.   Zadevo bi morali urediti vsaj leto pred iztekom akreditacije, ki se navadno podeljuje za sedem let vnaprej. Študentje so ostali neobveščeni in se v nevednosti vpisovali v višje letnike ter celo diplomirali na programu, ki je izgubil javno veljavnost. S tem so bili tudi ob pravico, ki izhaja iz njihovega, zdaj že bivšega statusa. Tako ne morejo več nadaljevati študija ali pridobiti štipendije, hkrati pa se jim po sedanji različici zakona odvzame še pravica do subvencioniranega bivanja, hrane in prevoza. Kako bi lahko obveščali študente, nam je povedal direktor Nacionalne ag

Radio Študent, 24. september 2014 ― V četrtek prejšnji teden je na Okrožnem sodišču v Kopru potekala glavna obravnava, v katerem zasebna tožnika Sintal d.d. in njegov lastnik ter predsednik uprave Robert Pistotnik tožita dva nekdanja zaposlena, zakonca Violeto in Damirja Zukića, ter, ker jima je priskočil na pomoč tudi bratranca slednjega, Mileta. Bremenijo jih žaljivih obdolžitev in razžalitev dobrega imena in časti, torej Roberta Pistotnika in Koncerna Sintal. Gre za zadevo spornega bloga Razkrinkani Sintal. Česa jih torej bremeni obtožnica, pojasni Mile Zukić. Izjava Torej gre le za eno od treh obtožnic. Dve sta civilni, v primeru te gre za zasebni kazenski pregon. Pravni zastopnik tožnikov Janez Stušek (iz odvetniške pisarne Zidar-Klemenčič), nam je povedal zakaj so se odločili za kazenski pregon. Izjava Vredno je poudariti, da je bil v tem primeru s strani sodišča odrejen zaseg zasebnih računalnikov. Nadaljuje Mile. Izjava Ali so našli kakšne obremenilne dokaze?  Izjava Mile Zukić se je že v preteklosti večkrat izpostavil kot aktivist. V naslednji izjavi pove, zakaj so bili izbrani prav oni, kljub temu, da jim ni uspelo dokazati, da so avtorji teh spornih zapisov v že omenjenem blogu Razkrinkani Sintal. Izjava Obravnava pa je ponovno odprla polje kršenja delavskih pravic. Stanje ne le v Sintalu, ampak v panogi zasebnega varovanja na splošno, naj bi bilo izredno slabo. Pogovarjali smo se s predstavniki Konfederacije Sindikata 90 Slovenije (KS 90) Damjanom Volfom in Petrom Majcnom. Eden od največjih problemov je, da se je država odpovedala določenemu delu varovanja oziroma cel kup kompetenc glede varnosti dala v upravljanje trgu, tega pa ne regulira. Govori izvršni sekretar Damjan Volf. Izjava. Pri tem Volf izpostavi še, da so pri minimalni plači všteti tudi vsi dodatki. Izjava Koliko računa oziroma prejme od stranke zasebno varnostno podjetje, ki išče fizično varovanje določenih objektov in koliko navsezadnje prejme delavec? Predsednik KS 90 Peter Majcen. Iz

Radio Študent, 24. september 2014 ― V Hiši sanjajočih knjig, ki lepo staplja kavarniško vzdušje z literaturo, bo danes ob 19.uri predstavitev knjige Oče Miljenka Jergovića. Knjiga se razlikuje od pisateljevega prejšnjega opusa, saj se spoprijema z intimno tematiko iz njegovega življenja. Knjigo bi težko umestili zgolj v eno žanrsko polje, saj se dotika robov romana, eseja in spominov. Poleg osebne izpovedi pa osvetljuje tudi širši kontekst Jugoslavije vse od 70ih let do njenega razpada. Na premierni predstavitvi prevoda Aleksandre Rekar, ki je izšel pri založbi Sanje, bo osrednji gost seveda avtor sam, pogovor pa bo moderirala urednica založbe Tjaša Koprivec. Za uvod v zanimiv literarni večer pioslušajmo kratko branje odlomka v izvirniku: *Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Radio Študent, 24. september 2014 ― V okviru zgodovinskega razvoja migracij situiramo njihovo današnjo obliko. Namesto, da bi se ukvarjali s statistikami umrlih in izgnanih, je naša tema razdelava strukturnih vzrokov, ki v različnih zgodovinski obdobij migracijam podajo različno obliko. Znotraj procesov nakažemo tako na nekatere stalnice zvezane s postavitvijo določenih tipov populacije na družbeni rob, kot na spremembe, ki migracijski sedanjik ločujejo od preteklosti . Obrazložimo kako določeni termini, ki jih običajno asociiramo z nasprotjem diskriminacije, omogočajo ravno to. Z nami se pogovarjajo zgodovinarka Urška Sterle, strokovnjakinja za migracije in sodelovka Mirovnega inštituta Mojca Pajnik ter sociolog Primož Krašovec.   

Airbeletrina, 24. september 2014 ― Kontroverzni nobelovec José Saramago je v zanj značilni maniri večnega nergača in kritika leta 1986, ko sta Portugalska in Španija postali članici Evropske skupnosti, izdal provokativni roman Kameni splav. Nad odločitvijo državnih entitet, ki sestavljata Iberski polotok, je bil ogorčen in literarni rezultat njegovega odklonilnega odnosa do evropskega povezovanja je ironično delo, v katerem si dovoli ubesediti šokantni pripetljaj – odcepitev Iberskega polotoka od varne mame Evrope. Za primerjavo si zamislimo, kakšne reakcije bi optimističnega leta 2004, ko sta svoje s cukrom zabeljene retorične mišice v Novi Gorici kazala Rop in Prodi, povzročilo delo kakšnega slovenskega literarnega veljaka, ki bi tematiziralo zemeljsko odcepitev Slovenije skupaj z, bog ne daj, Hrvaško od obljubljene Evrope. Saramago je za časa življenja nenehoma dokazoval, da zna stopati na boleče žulje in če je s Kajnom in Evangelijem po Jezusu Kristusu najbolj intenzivno puščal žgočo tekočino katoliškim vernikom, v Kamenem splavu predre mehurje evropocentrističnim rojakom. Angažirane implikacije romana so v nebo vpijoče, s premočrtnim političnokritičnim branjem pa bi Saramagu in njegovemu artefaktu vendarle storili krivico.