Radio Študent,
8. november 2014
―
Merge, 2014
V ekstremni hitrosti minevanja in do roba zapolnjenem času, ki ga živimo, se nemalokrat zgodi, da bistveno uide očem in drugim receptorskim organom. Vendar kvaliteta slej ko prej doseže naslovnike in bolje z zamudo, kot nikoli, popravljamo spregledano, ter se v inflaciji izdaj spogledujemo z že skoraj pol leta aktualnim, a usojeno prezrtim, Beauty & Ruin, albumom Boba Moulda. Ta ikona hardkora in jin ali jang – kakor vam je ljubše – vplivnega pionirskega hardcore benda Hüsker Dü, o katerega neslavnem razpadu vemo vse, se je po odličnem albumu Silver Age izpred dveh let, soočil z ne-nepričakovano, a vendarle bolečo življenjsko izkušnjo - s smrtjo očeta. Po tem dogodku je vsa čustva in razmišljanja o tisti fazi svojega življenja zbral, zapisal, prelil v formo in ukalupil na svojem že enajstem samostojnem albumu, na še enem biseru v nizu, več kot trideset let dolge in aktivno prežete kariere. Refleksija na minevanje zna biti tudi naslovnica plate s katere zreta dva Moulda. Eden verižni kadilec iz nore mladosti v prelivajočem se kontrastu z drugim v zmerni starosti, ki je mogoče celo aluzija na pokojnega očeta. Pričujoča plata je delo maestra polnega izkušenj, ki nam že od nekdaj servira nadčasne albume, ki jih ne nehaš poslušati, ko enkrat vstaviš nosilce v predvajalnike. Tudi če pomisliš, da si se zvoka Hüsker Dü, Sugar in Bob Moulda že preobjedel, naveličal, da si slišal vse in te nov album ne bo prepričal, da te bo pustil ravnodušnega, te prevzame ta nostalgična prešernost riffov, ter melodičnost v distorziji kratkih in direktnih, nalezljivih komadih. Tudi Beauty & Ruin se ne odmika od preverjene formule. Če se je kdaj umaknil od svoje prepoznavne rockovske lirike podmazane z riffovskimi udari, je bilo to na začetku milenija, a izletov v elektronske vode, ki mu niso bili pisani na kožo, na srečo ni več prakticiral. Volk, vajen riffovskega renčanja, je bil takrat oblečen v ovčjo kožo.
Beauty & Ruin je na videz za odtenek hladnokrvnejši