Natečaj Kraška hiša, 10. november 2014 ― Kras je najbogatejši z apnenci, nekatere v kamnolomih pridobivajo še danes. Podjetje Marmor Sežana pridobiva kamen v kamnolomih Lipica I in II, kjer pridobivajo rožasti in enotni apnenec, ter Doline, kjer pridobivajo repenski apnenec. Dejaven pa je tudi kamnolom v Povirju, kjer tudi pridobivajo repenski apnenec pod okriljem Kamnoseštva Tavčar. Lipiški enotni apnenec je homogen, kompakten, trden apnenec, ki ne vsebuje celih fosilov. Rožasti apnenec je dokaj trden in kompakten školjčni apnenec, ki vsebuje različno velike in neenakomerno razporejene fosilne ostanke. Oba je mogoče dobro obdelovati in se lahko uporabljata tudi za zunanje površine. Predvsem drobnozrnati enotni apnenec je uporaben tudi v kiparstvu. Dekorativni krožnik iz kamna Lipica fiorito oz. rožastega apnenca izdelava: Kamenčki, Jelena Uršič s.p. Dekorativni krožnik z  motivom idrijske čipke iz kamna Lipica unito oz. enotnega apnenca izdelava: Kamenčki, Jelena Uršič s.p. Kamna iz kamnoloma Povir in Doline spadata med repenske apnence, ki se dobro obdelujejo in v primeru poliranja dlje časa ohranijo visok sijaj kot ostali slovenski apnenci. Svetla razločka iz kamnoloma Doline in kamnoloma Povir sta enakovredna. Temnejši razloček povirskega je manj cenjen, zaradi slabših lastnosti in videza. (Mirtič in drugi, 1999) Brušen ali poliran repen iz Povirja - Kamnoseštvo Tavčar vir: www.kamnosestvo-tavcar.com/dekorativni-kamen/obdelave-naravnega-kamna Vse apnence na Krasu uvrščamo med različne kredne apnence. Med njimi pa prevladujejo zgodnjekredni ali školjčni apnenci. Že v daljni preteklosti so jih uporabljali za gradnjo hiš in ograj ter za izdelavo različnih arhitekturnih in uporabnih elementov. Glede na čistost in primesi, ki jih vsebujejo, se kraški apnenci delijo na različne pasove vzdolž kraške planote: nabrežinski horizont, v katerega spadajo kamni iz kamnolomov Lipica I in II , repenski horizont, v katerega spadata kamna iz kamnolomov Doline in Povir, rudistni apne

Radio Študent, 10. november 2014 ― Zdi se, kot da so časi dolgih pohodov in maršev mimo. Gibanje teles kot sila upora se je ustavilo, zavzelo je prostor, postavilo šotore in obmirovalo. Primeri so jasni: Wall Street, Boj_za itn. Ob teh primerih se nam zastavi vprašanje, kakšna je koreopolitična formacija sodobnega kapitalističnega metadispozitiva? Ali še z drugimi besedami, kakšno telo tvori sodobna koreopolitična kapitalistična formacija in zakaj je praksa, ki skuša razdreti in transformirati to formacijo, ravno telo-v-mirovanju? Odgovor bi lahko bil, da lahko mirovanje ali fiksiranost teles v prostoru beremo kot zaustavitev globalnih tokov finančnega kapitalizma. Priča smo torej, kot bi to rekel Andre Lepecki, koreopolitični formaciji, nekakšnemu diagramu sil, ki ustvarja koreografsko dinamiko družbenega gibanja. “Dejanje mirovanja, izčrpanost plesa, odpre možnost za razmislek o samokritiki sodobnega eksperimentalnega plesa kot ontološki kritiki, še več, kot kritiki politične ontologije plesa. Razveljavitev nesporne povezave med plesom in gibanjem, ki jo je povzročilo dejanje mirovanja, na novo ponazori plesalčevo udeleženost v mobilnosti – sproži performativno kritiko njegove udeleženosti v splošni ekonomiji mobilnosti, ki sporoča, podpira in reproducira ideološke formacije poznokapitalistične moderne”, v knjigi Izčrpavajoči ples piše Lepecki. Koreografija družbe in koreografija plesa imata skupno politično ontologijo, skupni diagram sil, skupno koreopolitično formacijo. Lahko torej rečemo, da so šotoristi, ki so de in re-teritorializirali Wall Street ali Boj_zo, plesali. Ali drugače, šotoristi so mirovali, in s tem ko so mirovali, so plesali; in ko so plesali, so se upirali. “Potemtakem premišljevanje o dobesednih ali metonimičnih (v nasprotju z analognimi in metaforičnimi) razmerjih med plesom in politiko postane temeljni korak politične in kritične teorije pri obravnavi koreografske dinamike družbenih gibanj ter družbene spremembe – ne glede na to, ali se ta gibanja in spremembe k

Radio Študent, 10. november 2014 ― novice Iz tabora založbe Ninja Tune sporočajo, da bo producent in vokalist Spacek pri njih izdal svojo novo ploščo. 23. januarja bo tako izšel njegov novi album Modern Street, in sicer pod imenom Beat Spacek. Na njem bo 13 svežih viž, uvodno I Wanna Know pa si lahko že poslušate na SoundCloudu založbe Ninja Tune.   Beograjski indie dvojec Vvhile, ki ga sestavljata Stevan Čirović in Andrija Špičanović, je včeraj na svojem Bandcampu povil album More. Le-ta bo v fizični obliki izšel februarja prihodnje leto, digitalno pa ga lahko pretočite od včeraj.   Basist Rick Rosas, najbolj znan kot dolgoletni glasbeni sopotnik Neila Younga, je v četrtek, 6. novembra, umrl v 66. letu svoje starosti. Rosas je z Youngom sodeloval na šestih studijskih albumih med letoma 1988 in 2009, sicer pa je igral tudi z Jerryjem Leejem Lewisom, Etto James, Buffalo Springfieldi in še kom. Azealia Banks je v četrtek povsem nepričakovano in brez najave izdala večkrat prestavljeni prvenec „Broke with Expensive Taste“. Po vseh kolobocijah z založbo Interscope in prekinitvijo pogodbe z njo je Azealia album s 16. kompozicijami izdala v samozaložbi s pomočjo založbe Prospect Park. Fat Mike, glava zasedbe NOFX, je na koncertu svoje zasedbe v Sydneyju prejšnji teden obračunal s fenom. Obiskovalec koncerta Alex Medak je prišel na oder in skušal položiti roko okrog frontmana zasedbe, Mike pa ga je tako kresnil po glavi, da je fant obležal na tleh. Na koncu sta se na Twitterju opravičila drug drugemu, Mike je fanta celo hotel peljati na pivo, a sta se odločila, da pustita preteklost v preteklosti. Prejšnji teden smo v Svaštarnici poročali o težavah Phila Ruuda, bobnarja skupine AC/DC. Novozelandske oblasti so medtem iz spisa zaradi pomanjkanja dokazov že odstranile glavni del obtožnice, s čimer Ruuda ne dolžijo več načrtovanja umora dveh oseb. V obtožnici pa ostajajo grožnje z umorom ter posedovanje kanabisa in metamfetaminov. muzika Domači DJ in producent pa tudi naš

Radio Študent, 10. november 2014 ― Ob približno tretjinski udeležbi na katalonskem neuradnem posvetovalnem referendumu o neodvisnosti se je kar štiri petine Kataloncev simbolično odločilo za samostojno državo. Referendum, ki ga je izvedlo 40.000 prostovoljcev, je sicer na pobudo španske vlade za neustavnega razglasilo ustavno sodıšče, vendar pa to Kataloncev ni ustavilo. Ustavilo pa ni niti politikov iz v Španiji vladajoče Ljudske stranke, ki so najbolj goreče nasprotovali odcepitvi in referendumu. Glasovanje so tako že razglasili za nedemokratično in neuporabno. Med vikendom so se v Mehiki nadaljevali in stopnjevali protesti proti skorumpirani policiji in državnem aparatu. Pod geslom ‘utrujeni smo’, ki so si ga sposodili od policijskega načelnika, ki je v soboto s temi besedami končal novinarsko konferenco o izginulih študentih, se je na tisoče Mehičanov zgrnilo na ulice mest. Najbolj vroče je bilo v prestolnici Mexico City, kjer so protestniki napadli vladno palačo in zažgali vrata, ter v mestu Chilpancingo. Gre za prestolnico zvezne države Guerrero, kjer se je tudi zgodil zverinski umor 43 študentov, ki je bil zaradi vpletenosti policije ın župana povod za proteste. Iz Iraka prihajajo novice, da je ameriški zračni napad v okolici Mosula botroval poškodbi vodje Islamske države, ubit pa naj bi bil tudi njegov namestnik. Ameriška vojska sicer informacij o poškodbah Abu Bakra al-Baghdadija ne more potrditi, se je pa na Twitterju oglasil tiskovni predstavnik skrajnežev in kalifu zaželel hitro okrevanje. Novo odkrit zapisnik sestanka iz leta 2008 je še en dokaz, da so bili uslužbenci londonske policije, znane tudi pod imenom Scotland Yard, vpleteni v ohranjanje sistema črnih list delavcev, ki so bili člani sindikatov. Sezname so uporabljala gradbena podjetja, katerim so služili pri odločitvah o zaposlovanju oziroma predvsem nezaposlovanju ljudi, ki so imeli zgodovino zločinov, kot je na primer opozarjanje na varnostne ukrepe pri delu. 1005 Londonska policija, znana tudi pod imenom Sc

Radio Študent, 10. november 2014 ― V 241. izdaji oddaje Art-Area prisluhnite recenziji razstave Hribi in doline in rudna bogastva Tadeja Pogačarja in P.A.R.A.S.I.T.E. muzeja sodobne umetnosti, ki je na ogled v Moderni galeriji. Po retrospektivni razstavi, ki prvič prinaša celovit pregled umetniškega ustvarjanja Tadeja Pogačarja, se je sprehodil Bojan Stefanović. V nadaljevanju prisluhnite še razmišljanjem o aktualnosti parazitizma v sodobni umetnosti. Pogledali bomo model novi parazitizem, ki ga je pri nas razvil in uveljavil Tadej Pogačar ter sorodne modele nekaterih drugih evropskih umetniških združenj, pa najsi gre za princip parazitiranja umetnostnih ustanov, umetniških opusov in zbirk ali del živih umetnikov (Miha Kelemina).   HRIBI IN DOLINE IN RUDNA BOGASTVA Parazitski muzej sodobne umetnosti Tadeja Pogačarja tokrat okupira Moderno galerijo v Ljubljani. Povod za naselitev te nenavadne institucije v Ravnikarjevo stavbo ob Tivoliju je dve polni desetletji od ustanovitve P.A.R.A.S.I.T.E. Muzeja sodobne umetnosti. Ob tej priložnosti je do sredine januarja prihodnjega leta na ogled pregledna razstava projektov in del umetnika Tadeja Pogačarja pod kustosko taktirko Igorja Španjola. Umetnik, kustos in pedagog Tadej Pogačar je prejemnik številnih nagrad in ima za sabo že številne razstave tako v Sloveniji kot v tujini. Pogačar skozi osemdeseta in zgodnja devetdeseta leta minulega stoletja razvije specifičen pristop k umetniški produkciji, ki ga poimenuje "novi parazitizem". Leta 1993 je ustanovil že omenjeni P.A.R.A.S.I.T.E. Muzej sodobne umetnosti, ki naj bi deloval kot virtualna kulturna institucija. Novodobno kulturno zajedavstvo podrazumeva apropriacijo fizičnih prostorov, institucij, arhivskih gradiv in idej z namenom predrugačenja kontekstov, problematiziranja na videz nespornega in zoperstavljanja kontradikcij. Rdeča nit novega zajedavstva je postavitev institucionalne oblike umetnosti kot takšne za predmet umetniškega delovanja. Tovrstno subvertiranje in apropriiran

Radio Študent, 10. november 2014 ― Kranky, 2014   Odtujeno, megleno in deževno vzdušje je verjetno najpomembnejši element glasbe, ki jo Liz Harris, bolje poznana kot Grouper, ustvarja na svojih ploščah. To vzdušje zaobjemajo že tihe in delikatne zvočne pokrajine, polne odmevajočih in večplastnih, z efekti obarvanih vokalnih ter kitarskih linij, s katerimi je začela leta 2005. Njen omehčan drone je morda najbolje utelešen na albumu Dragging A Dead Deer Up A Hill, na katerem je njeno zasanjano petje in nežno brenkanje primerljivo z dream popom skupine Cocteau Twins, lahko pa ga opišemo tudi kot nekakšen spoj folka in shoegazea. Njene kompozicije so tu sicer preprostejše, prostornejše in obdane v eksperimentalno mentaliteto, zaradi katere album na trenutke deluje tako nepredvidljiv in naraven, kot bi sam zase zrasel med razpokanimi skalami in razraslim drevjem Severne Amerike. V resnici je bil ustvarjen in oblikovan z delikatno žensko roko, ki mu doda izrazito osebno noto. Skozi vse nepredvidene detajle zvoka in prepletajoče se kitarske odmeve gre torej predvsem za zvočno manifestacijo nekega vzdušja ter neke osebnosti. To sicer verjetno drži za praktično vso glasbo, celo za vso umetnost, a v tej osebnoizpovedni podzvrsti ambientalne glasbe je na tem daleč največji poudarek.  Tudi na letošnjem Ruins je najpomembnejše vzdušje, ki pa je za razliko od prejšnjih plošč tu ustvarjeno le s klavirjem, vokalom ter nekaj skromnimi zvoki iz okolice. To so na veliki večini albuma praktično vsi elementi glasbe, ki je presenetljivo preprosta in se večinoma odvija tako počasi, da se majhnih variacij med akordi niti ne trudimo spremljati. Namesto odmevajočih efektov in številnih prepletajočih se slojev zvoka tokrat slišimo le Harrisovo, ki igra klavir in ob tem poje, mestoma pa jo spremljajo še zvoki grmenja, dežja in žabjega reganja. Na komadu Labyrinth nas proti koncu zmoti bojda nenačrtovan pisk prižigajoče se mikrovalovke, ki je verjetno eden najjasnejših kazateljev ideje albuma. Postane nam namreč