Radio Študent,
29. december 2014
―
Pred par tedni so se tovariši iz kulturne redakcije v oddaji Multituda razgovorili o današnji kritiki, njenem stanju, pasteh kritiškega posla, incestoidno poznanski spregi med kritikom in ustvarjalcem, kakšne so preživetvene perspektive ali raje neperspektive recenzentskega pisanja, pa o raznih institucionalnih pritiskih, cenzuri oz. samocenzuri itd. Ob poslušanju njihovih med seboj spletenih vpogledov se mi je nehote utrnilo par misli, ki jih kanimo prebrati v naslednjih par minutah.
Najbliže mi je bila pripomba, da se naj kritike osredotočijo na konkretna dela, dogodke, ustvarjalce, češ doslej govorimo precej v splošnem, ko pa se čuti, kako mislimo povsem določeno sceno, fenomen. Ob tem najnamestnejšem napotku bomo tule storili podobno, le v nasprotno smer, pogled bomo torej ne približali, temveč oddaljili ter tako poskušali uzreti t. i. širšo sliko.
Iz te kvazibožanske perspektive takoj ustrelimo: kritika je mrtva. Ali, da se strel ne zatakne in nepričakovano izmaliči strelčev obraz, saj lahko že na Nietzschejev vzklik pravoverni kristjani odvrnejo ja D, saj v tem je fora, malce modificirano: kritika je omrtvičena. Najprej dve pripombi. Prvič, ne mislim na to ali ono konkretno pisanje, mnogo jih je prav dobrih, nekaj odličnih, vsi s poantami, argumentacijami, finesami etc., temveč izključno na vobče stanje. In drugič, zgornje geslo, tj. kritika je omrtvičena, je lahko odraz komaj česa drugega kot dejstva, da tisto, kar kritika kritizira, se pravi ustvarjalna scena, ni v dosti drugačnem stanju.
Kaj naj pravkar izrečeno pomeni? Tole: razen bodi afirmativnega bodi odklonilnega mnenja, vrednostnih refleksij, spotikom ali občudovanjem tega ali onega v tem ali onem delu, skratka, čisto običajnega obpisovanja in dopisovanja katerekoli stvaritve, mi ni znano, ali je katerakoli kritika onstran običajne utečenosti v svoje kritizirajoče poslanstvo zadnje čase imela kaj – haska. Mislim res radikalnega, subverzivnega zareza v samo umetniško produkcijo, brutaln
