Poiesis, 13. november 2015 ― Ena   Neprenehoma nad vodo, obzorje, razcepljena reka, rogovila Oxusa, nekdo zavzame stališče, ali pa morda Hindujec piše magične uroke po pesku, giblje se, tava in pristane na obronkih besed, vsakič zato, da bi postal govor, da bi povezal ali morda razvezal; moker črnilnik, premikajoč se v kristalni posodi, priključen nase le zato, da bi se pustil za sabo, spiralasti dih se dotakne robov glinene skodelice, vsi čuti postanejo tridimenzionalni, zvit, razvit, v napetosti zapečatenih ustnic, oseba, ki tava dalje in s seboj nosi rak;   izparina diha počiva na čajni skodelici, prepletajoči se pogledi in melanholija sladkih kitajskih dišav; del naših teles je odšel v Tibet, rezgetanje konja, ki bo postal metulj.   dve   Pločevinke piva in za pest dolarjev, premeri jo z očmi, s svojim mediteranskim pogledom, bahavo dvigne list konoplje, prižge pogled z ognjem besed.   Tretjega avgusta je spakiral kovčke, se napotil proti iluziji tam nekje daleč, daleč onkraj civilizacije;   tri   nekdo je rekel, pa spijmo to skodelico svobode, nekdo je tekel in tekel po hodniku elektronov, nekdo je krenil na pot, nekdo je dosegel most in postal on sam, bogovi in smeh na ustnicah. Si že tam? Na kraju, kjer je pot [...]