Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg),
3. februar 2023
― Klemen Zupanc je slikar mlajše generacije, ki za izhodišče svojega ustvarjanja pogosto jemlje banalnosti vsakdana ter ustaljenih načinov bivanja in delovanja v sodobni družbi. V okviru svoje razstave v Pivki umetnik predstavlja stalno zbirko priznanega muzeja za arheologijo jezerske favne Musée de Schalar, ki se osredotoča na življenje Škalarja, šaleške jezerske pošasti, katere obstoj je dolga leta veljal za ljudsko legendo. Začetek muzeja sega v leto 1922, ko so pod gladino jezera v Šaleški dolini začeli opažati nenavadne obrise nečesa, kar je spominjalo na veliko žival. Vzpostavili so raziskovalno ustanovo, ki je zaposlila ugledne strokovnjake z različnih področij, ti pa so v nadaljnjih desetletjih sistematično beležili, analizirali in hranili najrazličnejše dokaze v zvezi z obstojem domnevne jezerske pošasti. Sčasoma se je muzej vse manj ukvarjal z dokazovanjem obstoja pošasti in vse bolj z njeno fiziognomijo in prehranjevalnimi navadami. Ugotovili so, da je Škalar v biološkem smislu svetovni unikum osteokambiarnega organizma, ki zaradi potreb rastoče fizionomije namesto eksoskeletona sporadično menja svoj endoskeleton, vsakokratna menjava pa zahteva ogromen vnos ogljika, ki ga mora organizem v kratkem času zaužiti za izdelavo novega. Pri tem je zanimivo, da se čas domnevne menjave endoskeletona in lokacija življenjskega habitata pošasti presenetljivo natančno ujemata s pojavom Šaleških jezer, kar namiguje na možnost, da je Škalar v šaleškem podzemlju zaužil tako veliko količino premoga, da je povzročil vdrtje površine in nastanek jezer. Na tej točki pa se je situacija za muzejske raziskovalce začela zapletati, saj jih je neizrečena, vendar povsem jasna posledica njihove teorije o karbonogenem prehranjevalnem ciklu osteokambiarov pahnila v nemilost pri socialističnih oblasteh, ki niso hotele priznati obstoja ogromne živali izven njihovega nadzora. Oblasti so razpustile strokovno ekipo in zaprle muzej za nadaljnjih nekaj desetletij. Šele z osamosvojit
