Radio Študent, 1. maj 2015 ― Kitajska in ruska mornarica bosta v sredini maja izvedli prve skupne vojaške vaje v Mediteranu, sta naznanili obe strani, ki bosta na vaje poslali po 9 vojaških ladij. Do sedaj sta sosedi, ki ju v obrambnem sodelovanju druži ostra kritika vojaške politike z zahoda, opravljali skupne vojaške vaje le v vodah severnega Pacifika. Državi druži tudi konflikt z Natom, Rusija je bila namreč podvržena ekonomskim sankcijam zaradi svoje pozicije v Ukrajini, ki naj bi ogrožala NATO članice, medtem ko je Kitajska v Južnem kitajskem morju v konfliktu glede teritorija z Južno Korejo in Japonsko, dvema glavnima ameriškima zaveznicama v Aziji. Nobena stran ni javno utemeljila, zakaj se mora skupna vaja zgoditi prav v sredozemskem morju, daleč od pristanišč obeh držav. Po trditvah litovskih in švedskih oblasti pa ruske ladje ta čas ovirajo polaganje električnega kabla Nordbalt po dnu Baltskega morja, katerega namen je okrepiti litovsko energetsko neodvisnost od Rusije. 400 kilometrov dolgo kablovje bo distribuiralo elektriko iz Skandinavije v tri obbaltske države. Litva Rusijo obtožuje nezakonitega vstopa v njeno izključno ekonomsko cono že tretjič ta mesec. Moskva pa molči. Nemčija in Poljska sta v preteklih tednih brez resnih utemeljitev napovedali prepoved vstopa ruskim Nočnim volkovom, motoristom, ki so želeli z vožnjo od Moskve do Berlina po trasi pohoda Rdeče armade obeležiti 70-o obletnico konca druge svetovne vojne. Nemčija je namero označila za provokacijo, najbrž zato, ker se imajo Nočni volkovi za panslaviste, njihov vodja Kirurg pa z Vladimirjem Putinom goji prijateljske odnose. Preklicala je že izdane vize Nočnim volkovom, javnosti pa sporočila, da jim niso ušle niti prijave tistih, ki so navajali lažne razloge za vstop v Schengen. Poljska je storila podobno. Medtem so Nočni volkovi trdnjavo Evrope naskakovali z vseh strani. Poskusili so v Litvi, prehod jim ni uspel. Poskusili so na poljsko-beloruski meji, tudi tam so jih mejaši odslovili. A eni skupini je

Radio Študent, 1. maj 2015 ―   podlaga: »Wo Fat – Lost Highway«      Prah si in v prah se vračaš ali silovitno združevanje materiala kože in materiala stekla. Steklo je eno najstarejših takozvanih umetnih mas, ki jih producira človek. Prva stekla so bila napravljena s pomočjo silikona ali silike in njegovih derivatov, ki so osnovni element peska. Z veliko vročino je omenjen material napravljen trd, prosojen in krhek hkrati. Z veliko vročino pa se napravi tudi človek; tudi sam je trd in krhek hkrati. Glede prosojnosti je mogoče govoriti predvsem v abstraktnih kategorijah človekove duhovne in sploh pojmovne ravni, če odštejemo prosojnost kože. In kakor je steklo napravljeno iz drobno mletega peska že davno, pa so davne tudi odmevajoče Jahvejeve besede: prah si in v prah se povrneš. Danes bomo v našem narobljenju poskusili odpihniti nekaj megle glede nedvoumne povezanosti vsega s prahom, večnostjo in reciklažo – to se zgodi v redkih trenutkih, ko se steklo in koža, torej človek, srečata iz oči v oči v prejkone hitrem prepletu dogodkov. Če razumemo, da ima človek in steklo podobno podstat – torej prah – pa je potrebno razjasniti dogodke v primeru, ko eden ali drug začne prehitevati časovne determinante in se v prah povezovati kar tako, brez čakanja na bridki konec. Najbližje lahko pridemo nasproti problemu, če se najprej lotimo geografske specifike, in časovne. Največ ljudi in stekla lahko namreč najdemo v kakem kewdru ali v gostilni, pretežno časovno lokacijo pa gre iskati v večernih urah. Skratka, koncert. Razširjeno mnenje glede koncertov je, da se tam pije, posluša muziko in pleše. Občasno se tudi poga, pretepa, poliva ali razbija. A nemara je najbolj tragičen moment, ko se človek, obdan s steklom, spravi sam nase, ali torej na steklo; in najhuje je takrat, ko tega sploh ne načrtuje. Šolski primer preliminarnega srečanja stekla s kožo oziroma človekom se v primarni fazi prične pri človeku, ko je ta prijetno okajen, postavljen nekam na višino, in po možnosti obdan z

Radio Študent, 1. maj 2015 ― Štajerska Cesta * Med Mostami in Bežigradom se od Črnuč mimo Tomačevega do Žal vije nam vsem najmanj po imenu zelo ljuba ljubljanska cesta – Štajerska cesta. Kaj poleg prelestnega poimenovanja, iz katerega zaveje prijeten duh Pohorskih smrek ter široko Dravino smehljanje, še krasi to vpadniško cesto pa vam bomo prav tule in prav zdajle razodeli neumorni iskalci pocestnega dreka. Prvo je treba reči, da je bolj vozna kot hodna, kar seveda ne pomeni kakšno dejansko peščevsko restrikcijo. No, vsaj ne povsod. V zvezi z njeno prevozniško naravnanostjo pa takoj zbode nadpovprečno število krožišč oz. rondojev oz. krožnih križišč oz. krožnega prometa, kar je bila mimogrede vsepovsod po širši domovini v zadnjih recimo petnajstih letih ena od glavnih cestnoprometnih politik. Če se preveč voziš po lokalnih cestah, se ti tako ali tako zvrti v glavi ali pa te vsaj spomni na otroške radosti z vrtiljaki. Kot je za štajersko veselo nrav značilno, se naša Štajerka zasuka na kar štirih velikih krožiščih. Začnimo skrajno zgoraj, se pravi na severu, in pri verjetno največjem rondoju v Republiki Sloveniji, krožišču Tomačevo, onstran katerega se ulica izlije v Trzinsko. Hecen fenomen z duplo dozo vozniške histerije, ker je krožni režim poincestoiden s semaforskim. Človek bi pomislil, da precej prihrani na času, če se zapelje čez Tomačevca, to je nenazadnje tudi ves namen teh cestnih okroglin. Seveda se bridko ušteje, kajti ne le vožnje ne skrajša, temveč jo praviloma prilično podaljšuje. Arhitektom oz. inženirjem oz. urbanistom se je pač zdel greh, če bi avti na hitro odfrčali skoz to gigantsko krožno čudo, pa so poskrbeli, da imajo potniki zmerom še preveč časa za njegovo občudovanje. Ob čemer lahko mimogrede opomnimo na še en fenomen slovenskih in ljubljanskih cest. Namreč, nonstop nekaj šteka. Semaforji, kot da so naštimani za oviranje, ne pa gladek tek. In to predvsem na Štajerkinem velikem rondoju. Še bolj zanimivo je, da ima npr. Pariz neprimerno večje število ne