Poiesis,
29. november 2015
― Leta 1917 so dadaisti s Hugom Ballom na čelu odprli poglavje zvočne poezije. Ball je kasneje dejal: »S temi pesmimi smo se odrekli jeziku, ki opustoša – jeziku, ki ga je iznakazilo novinarstvo.« Leta si bil lektor pri časopisu in torej dnevno soočen z novinarskim jezikom. Kako si občutil dihotomijo med novinarskim in pesniškim jezikom? Moja izkušnja – konec osemdesetih let sem bil tri leta in pol zaposlen na nacionalnem radiu – je bila precej negativna, saj sem imel občutek, da mi novinarski jezik kompletno blokira pesniško govorico … Za sabo imam 15 let lektorskega dela pri različnih časopisih, od tega sem osem let redno lektoriral pri časopisu Dnevnik. Lahko rečem, da je po mojih izkušnjah časopisna lektura neke vrste jezikovna policija, ki večinoma temelji na dogovorni ekonomiji. O marsikateri stvari bi se brez posebne škode za jezik lahko dogovorili tudi drugače. To pomeni, da tovrstna lektura večinoma narekuje pravila, ki za jezik niso bistvena. Na primer to, da nikoli nisem prepričan vase, ampak da sem vedno prepričan o sebi, je stvar dogovora, ki ne pove ničesar o pravilni rabi jezika. Pa še nekoliko nenaravno se sliši. Nihče ne bo rekel, da dvomi o sebi, vsi pa vemo, kaj pomeni [...]