Borštnikovo srečanje,
23. oktober 2016
―
Igralstvo letošnjega nagrajenca Dareta Valiča je vezano na njegovo ustvarjalno delovanje v
ljubljanski Drami. Od 119 zadetkov v Repertoarju na gledališkem spletnem portalu Sigledal oziroma od okrog 110 dokumentiranih vlog, ki jih je v svojem življenju odigral, jih je velika več
ina nastala ravno v Drami. A ne vse
in ne kar od začetka. V SNG Drama
Ljubljana se je namreč redno zaposlil relativno pozno, leta 1971, pri tridesetih, pred tem pa v Drami seveda že igral, prvi nastop, ki ga beleži omenjeni portal, je vloga Predsednika v Millerjevi igri Po padcu leta 1965. Kljub temu, da v njegovem opusu najdemo nastope v skoraj vseh
slovenskih gledališčih, od Mestnega
gledališča
ljubljanskega in Opere in baleta SNG
Ljubljana, preko Prešernovega
gledališča Kranj, Primorskega dramskega
gledališča Nova Gorica,
Slovenskega stalnega
gledališča Trst
in Gledališča Koper do Drame
Slovenskega narodnega gledališča Maribor, pa tudi nekaj nastopov v tako imenovani neinstitucionalni produkciji, denimo v
Gledališču Glej, Cankarjevem domu ali Špas teatru, pa je teh vlog – gre več
inoma za enkratna gostovanja – občutno manj kot tistih v njegovem matičnem
gledališču. Zato lahko brez pretiravanja rečemo, da je (bila)
ljubljanska Drama Valičeva usoda.
In v resnici se je Dare Valič ravno v Drami razvil v enega najprepoznavnejših igralcev svoje generacije, pa tudi
ljubljanske Drame v nekem njenem za ene bolj
in za druge manj srečnem zgodovinskem obdobju. Najprej so tu šestdeseta leta preteklega stoletja, ko za mladega igralca, ki je pravkar končal Akademijo za
gledališče, radio, film
in televizijo (vpisal pa se je, leta 1961, na Akademijo za igralsko umetnost), leta 1966 kritik Josip Vidmar zapiše, da v predstavi Človek za vse čase "ni imel priložnosti pokazati svoje sposobnosti", dve leti kasneje pa Valiču že da priznanje za eno izmed njegovih vlog v Orestei, za vlogo Pilada, ki ga je po kritikovem mnenju igral "odločno
in živo", medtem ko je vlogo stražarja odigral "napeto, sugestivno, z v
