Galerija Fotografija, 19. maj 2020 ―     cvv – JOCO ŽNIDARŠIČ, TITO S FOTOAPARATOM   maja 1980 je v ljubljanskem Kliničnem centru umrl Josip Broz Tito, karizmatični vodja bivše države SFRJ. V državi praktično ni bilo tiskanega medija, ki o novici ne bi poročal, dogodek pa je opremil tudi naslovnice časopisov po vsem svetu, od Der Spiegela do New York Timesa. Številne med ikoničnimi fotografijami, ki so spremljale objave, pa so prav fotografije Joca Žnidaršiča, mojstra fotografije in po spletu okoliščin uradnega fotografa Tita na njegovih obiskih v Sloveniji.   Karierna pot Joca Žnidaršiča je prav tako zanimiva, kot fotograf sam. Nekdanji študent medicine je še v času študija začel reportersko pot pri časopisu Tribuna, kasneje pa pri Tovarišu in Delu. Bil je prvi fotograf, ki je leta 1977 prejel nagrado Prešernovega sklada, za svoje delo, med drugim urednika fotografije pri Delu, pa je prejel tudi številne druge nagrade. Njegove fotografije so znane po uprizarjanju ljudi skozi najbolj iskren in humanizirajoč objektiv. Tega je usmerjal tako v napete fotoreportaže iraško-iranske vojne, letalske nesreče na Korziki, osamosvojitvene vojne v Sloveniji, pa tudi v portrete vodilnih politikov. Na fascinantno mesto Titovega fotografa je bil dodeljen v službi za časopis Delo v 70. letih. Po naključju je nadomestil sodelavca, ki je bil ravno na dan fotografiranja Tita ob njegovem obisku v Predosljah bolan, fotografije pa so bile uredništvu (in Titu) tako všeč, da ga je od takrat naprej fotografiral povsod.[1] Spremljal ga je po vsem svetu, mu sledil na slavni obisk Kitajskega zidu, v države neuvrščenih, kot je Šri Lanka, in drugam.[2]   Voditelji velikih držav so imeli od samega izuma medija ob sebi mnogo fotografov, propagandi njihovih vlad pa je fotografija služila že vsaj od 19. stoletja, ko je angleška kraljica Viktorija izdala fotografs

Borštnikovo srečanje, 23. marec 2020 ― Umrl je veliki slovenski igralec Janez Bermež, dolgoletni član ansambla Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Rodil se je na Vrhniki 18. avgusta 1935 in se po končani ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost, leta 1962 zaposlil v Celju. Bil je nosilec repertoarja in glavni igralec karakternih nosilnih vlog v mnogih predstavah. Do upokojitve leta 2000 je ustvaril skoraj 160 vlog, pomemben pečat pa je pustil tudi v slovenskem filmu in na televiziji. "Slovel je po prefinjeni, študiozni in intuitivno poglobljeni igri. Strokovna kritika je v Bermeževih odrskih stvaritvah videla igralca, ki zna ustvariti zapleteno, s protislovji zaznamovano človekovo naravo, jo izraziti z igro, ki je polna odtenkov. Priznavala mu je mojstrstvo komično-tragičnega niansiranja in poudarjanja tragikomične človekove usode tako takrat, ko je oblikoval like klasične komedije, kot tedaj, ko je interpretiral dramatiko absurda", so zapisali v SLG Celje. Za svoje delo je leta 1998 prejel Borštnikov prstan, ob tem pa je bil še prejemnik nagrade Prešernovega sklada (1983), dveh Borštnikovih nagrad, nagrade sklada Staneta Severja (1988) in številnih drugih. Po upokojitvi je še nekaj sezon igral na celjskem odru. Fotografije iz njegovih naopaznejših vlog si je moč ogledati tudi kot del digitalne razstave Prejemnice in prejemniki Borštnikovega prstana, ki je nastala ob 50-letnici Festivala Borštnikovo srečanje.

Borštnikovo srečanje, 19. marec 2020 ― V starosti 55 let je umrl gledališki in filmski igralec Peter Musevski, član ansambla Prešernovega gledališča Kranj. Študij dramske igre je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani končal v letniku Janeza Hočevarja z uprizoritvijo Višnjev vrt junija 1993. Kmalu po končanem študiju se je zaposlil v PDG Nova Gorica, današnjem SNG Nova Gorica, kjer je bil do 2003. Že v tem obdobju se je uveljavil kot izrazito karakterni igralec. Nato je svoje gledališko ustvarjanje nadaljeval v Prešernovem gledališču v Kranju. V svoji gledališki karieri je prejel več nagrad: nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za vlogo Ojdipa v Sofoklovem Kralju Ojdipu in vlogo Chanchea v Gospodu Chanceu Jerzya Kosinskega., nagrado Sklada Staneta Severja za vlogo Točaja/Hudiča v Strniševih Žabah, Richarda v predstavi Podeželje in Martina in Miklavža v Flisarjevem Akvariju in Nagrado Prešernovega sklada za leto 2009 za vrhunske umetniške presežke v vlogah zadnjih let. Še bolj kot na gledaliških odrih je bil dejaven na slovenskih filmskih platnih in na televizijskem ekranu. Trikrat je bil Stopov igralec leta, prejel je dve Vesni za glavne moške vloge. Na Festivalu Borštnikovo srečanje smo ga zadnja leta lahko videli v predstavah Teror (2018), Naš razred (2018) in Ob zori (2019). Za skupinsko kreacijo v predstavi Tadeusza Slobodzianeka Naš razred je leta 2018 prejel Borštnikovo nagrado za igro.