Radio Študent, 20. oktober 2014 ― Instant Classic, 2014   V nocojšnji Tolpi Bumov poslušamo novo izdajo relativno mladega poljskega benda Merkabah, ki bo konec oktobra v okviru turneje izvedel tudi nekaj nastopov pri nas. A o tem kasneje. Merkabah je bend, ki kombinira marsikatere smernice trenutno »modne« v širšem metal-post-hardcore-sludge undergroundu. Okiteni z ohlapno okultno-psihedelično vizualno prezentacijo, Merkabah nekakšnemu post-Neurosis psihedeličnem sludge lomastenju dodajajo nekaj bolj ekspanzivnih, brodečih pasaž, nekaj elementarno dislociranih ritmiziranj ter seveda saksofon, ki se znajde med bolj običajnimi bobni, kitari in basu.  Ravno saksofon bi lahko bil tista izstopajoča sestavina njihovega zvarka, a hkrati bi bilo pretirano poudarjanje tega elementa nekako poceni. Prvič zato, ker glasba Merkabah najbolje deluje ravno takrat, ko se bend zlije, kolektivno frazira ter ustvarja eno skupno, nasičeno teksturo. Drugič pa zato, ker sam doprinos saksofonista ostaja večinoma presenetljivo »povprečen« - ne nujno v hudo slabem smislu, ampak pač nekako brez opaznega karakterja. A to morda zgolj kaže na bend, ki se še sestavlja, medi. Merkabah kljub prepoznavnim estetskim izhodiščem puščajo odprtih kar nekaj smernic razvoja.  Plošča »Moloch« namreč deluje že precej bolj samobitno od prejšnje »A Lament For The Lamb« ter vsekakor kaže na entiteto, ki pridobiva na moči – kot kaže, tudi koncertni. V najboljših trenutkih, denimo komadih »The grapes (…) are filling and growing heavy« in »The King« Merkabah spomnijo na zanimivejše avant-rock izdelke zadnjih let. Eden teh je gotovo plošča »Gamma Knife« newyorških Kayo Dot, posebnosti katerih smo se na valovih Radia Študent že izdatno posvečali. A pri Kayo Dot je na delu neprimerno bolj sofisticirana kompozicijska agenda, zven pa je precej bolj »out«, kompleksen in disonanten kot pri Merkabah. Za težjo, bolj doomersko referenco pa bi bilo treba vsekakor skočiti do švicarskih Monno in njihove aktualne plošče »Cheval Ouvert«. In rav

Radio Študent, 20. oktober 2014 ― V današnji Teoremi bomo na kratko predstavili Grahama Harmana, filozofa, ki že vrsto let žanje slavo širom filozofskega sveta, od blogov do bralnih krožkov. Pogledali si bomo njegovo heretično apropriacijo Heideggerja, kakor jo najdemo že v njegovih zgodnejših delih in se vprašali, od kod filozofu vsa ta slava. Na začetku dela Tool-being: Heidegger and the Metaphysics of Objects dobimo takoj priznanje avtorjeve nečiste namere. Sam pravi, da nikakor ni njegova namera razumeti Heideggerja boljše, kot se je razumel sam. Heideggerju priznava primat filozofa dvajsetega stoletja, toda iz precej drugačnih razlogov, kakor to počne večina interpretov njegove dediščine. Tako mu gre med drugim za neke vrste heideggerjansko gesto, kot jo denimo najdemo naznačeno v začetku Heideggerjeve interpretacije Platonovega nauka o votlini, se pravi iskanja tistega zamolčanega. To zamolčano je po njegovem objekt oz. specifičneje to, kar se kaže pri Heideggerju v priročnosti oz. v Zuhandenheit. Fenomenološka analiza rokovanja s svetom je za Harmana nekaj, kar se nikakor ne da povzeti pod grško praxis. Za Harmana gre pri Zuhandenheit za dejanski modus objektov, ki je najbližje temu, kar objekti so sami na sebi. Povzemimo najprej to klasično pojmovno distinkcijo. Razlika med Vorhandenheit in Zuhandenheit zajema naš način srečevanja s svetom. Vorhandenheit oziroma navzočnost je nekaj, kar se v Heideggerju pojavlja na tri različne načine. Prvo kot tisto, kar imamo neposredno v zavesti, drugo kot motnjo, ki jo izkusimo, ko se zdaj že pregovorno kladivo zlomi, in tretje kot "način obstoja naravnih objektov". Na drugi strani je Zuhandenheit oz. navzočnost ravno modus oz. aspekt našega najbolj navadnega srečevanja s svetom. Je neka specifična nevidnost predmetov, s katerimi se srečamo, ko le-ti učinkujejo, ko se z njimi rokuje. Tako denimo kladiva pri tolčenju z njim ne vidimo zares, dokler le-ta učinkuje oz. dokler se nam ta ne pokaže pod modusom navzočnosti v trenutku, ko neha del

Radio Študent, 20. oktober 2014 ― novice:  V londonski bolnišnici je včeraj preminil legendarni reggaejaški slavček John Holt. Svojo kariero je pričel pri zasedbi The Paragons potem, ko je leta 1963 je začel s prvimi solističnimi snemanji. Bogato kariero je zakoličil s kopico vidnih reggae albumov. Letošnjega avgusta se je Holt zrušil na odru One Love Concerta v Angliji, od takrat pa se je ubadal z raznimi zdravstvenimi težavami in je večino časa preživel v bolnišnici, kjer je včeraj umrl. Septembra se je na svetovnem spletišču sicer že pojavil podatek, da je John umrl, a je manager vse trditve takrat zanikal, danes pa jih je žal potrdil. Razlog smrti še ni znan, v spomin pa si lahko vsi skupaj zavrtimo tale legendaren komad.  Kanadski jazzerski trojec BadBadNotGood je najavil izid svojega albuma Sour Soul za 16. februar prihodnjega leta. Zanimivo je predvsem to, da bo prav pri vsaki kompoziciji svoj vokal posojal wu-tangovski raper Ghostface Killah. Ploščo bo izdala založba Lex Projects. Mimo tragičnega dogodka konca minulega tedna ne moremo. Na koncertu k-pop muzike v južnokorejskem Seongmanu se je v petek zrušil prezračevalni jašek, okrog 30 ljudi, ki se je nanj povzpelo zaradi boljšega razgleda na oder, je zgrmelo v podzemno garažo. 20-metrski padec v garažo je bil usoden za 16 ljudi, 11 ljudi pa je bilo pri tem ranjenih. Dan kasneje si je vzel življenje še 37-letni moški, odgovoren za varnost na prireditvi, ki je svoje poslovilno sporočilo pustil kar na Twitterju. Domači metalci Dickless Tracy bodo 3. novembra pri založbi On Parole izdali svoj novi, že četrti album Paroxysm of Disgust. Brežiška četverica je v petek na SoundCloud spletišču omenjene založbe objavila dve skladbi s prihajajočega albuma, in sicer Virus in Realm of Fools. Damon Albarn, prva violina zasedb Blur, The Good, the Bad and the Queen ter Gorillaz, po izdaji svojega letošnjega samostojnega albuma že najavlja nove projekte. V intervjuju za Sydney Morning Herald je dejal, da za leto 20

Radio Študent, 20. oktober 2014 ― Povprečno zahojen zahodnjak si Japonca najverjetneje predstavlja kot marljivega, v visokotehnološkem podjetju zaposlenega inženirja, ki v prostem času svoje seksualne potrebe zadovoljuje z ovohavanjem rabljenih spodnjic mladoletnih šolark in gledanjem pornografskih risanih filmov, v katerih se pojavljajo ogromne hobotnice in druge pošasti z lovkami. V današnji epizodi Dlakave dlani bomo tudi sami (najbrž ne prav veliko drugače kot običajno) delovali iz opisane zahojeno-zahodnjaške pozicije. Kaj hočemo, v testiranje smo dobili visokotehnološki japonski masturbator za moške, imenovan Tenga soft tube cup. Ko izdelek dobite predse, skoraj zagotove ne boste pomislili na umetno vagino. Ličen izgled, za katerega je tvrdka bojda prejela nekaj nagrad za industrijsko oblikovanje, namreč spominja predvsem na vsakdanje kozmetične proizvode – deodorante, losijone in kreme. Naš testni primerek je celo pripadal omejeni seriji, na zunaj okrancljani z ilustracijami pokojnega njujorškega umetnika Keitha Haringa, zato smo takoj posumili, da smo v preizkus dobili takozvani lifestyle produkt. Naši sumi so bili potrjeni, ko smo si ogledali še promocijski videoposnetek, ki se prične s pompoznim sloganom The future of masturbation is here, now! Le kdo bi si drznil tako samozavestno izzivati zaenkrat neporaženo Desanko Šakić, smo se vprašali, in odvili pokrovček z naprave. Pričakala nas je vstopna odprtina, v katero smo počasi in z malce strahu vtaknili svoje testno orodje. Občutili smo mehko silikonsko notranjost z vzorcem okroglih izbolklin. Predhodna lubrikacija ni bila potrebna, saj je Japanac v navodilih za uporabo obljubil inovativno sprotno vlaženje iz vgrajenih rezervoarčkov. Ob tem naj bi masturbator posedoval še napreden sistem tesnjenja, ki lepljive snovi zadrži v notranjosti in preprečuje nepotrebno packanje. Pričeli smo s standardnim postopkom metanja na roko in prva obljuba se je kmalu izkazala za resnično – naš ud je bil korektno podmazan in je tak tudi ostal do