Koridor,
11. februar 2015
― Konferenčni del: Primer: Showcase Otvoritev MENT-a je bila direktna in je nemudoma vpogledala v same korenine in zaodrje razlogov za samo izvedbo tovrstnega festivala. Zakaj showcase? Zakaj toliko? Kaj od njih pričakovati? Izbira okroglomiznikov je bila zato logična – organizatorji takšnih festivalov, glasbenik, ki je tudi po zaslugi showcasa uspel in morda bolj zaradi lokalne intrige, naš festivalski pohajkovalec Igor Vidmar. Ton festivala, ki je bil zastavljen že ob najavi imen okroglih miz konferenčnega dela, je bil tokrat še toliko bolj simptomiziran. Glasba se je izpostavljala skozi industrijo, skozi uspeh v statističnih rezultatih, skozi družbeno politiko zahodnega, neoliberalnega sveta. Glavna poanta je bila vseeno jasna – poleg vsega mreženja, povezovanja in drugačnega vzpostavljanja stikov je pomembno, da prodre glasba. Sicer glasba v industriji, a vseeno glasba. Okrogla miza, takšna, kot je bila zastavljena, je festival predstavila kompletno, koherentno in, kljub morebitnim neizogibnim pomislekom, izredno pozitivno. MENT smo potrebovali, tudi v oz. v vseh ozirih, ki jih nudi. Koncertni del: Žiga Murko, Kleemar, elektro guzzi, Robert Henke (aka Monolake) presents Lumière, Sekuoia Začetek glasbenega dela prvega showcase festivala pri nas je Kinu Šiška omogočil dober vzpon vzdušja, ki se je nadaljeval skozi celotno trajanje. Po nagovoru organizatorjev, ko so se obiskovalci večinoma že pozdravili in našli, je s svojim nastopom pričel ŽIGA MURKO. Umaknjen od ljudi ravno dovolj, da njegove mize slučajno ne bi kdo zamenjal za mizo s serviranim pivom in prigrizki, je pričel z lastnimi interpretacijami lo-fi hip hopa. V izbranih semplih je bilo slišati ure brskanja po starih zbirkah vinilov. To je v kombinaciji z ukročenimi bobni, preigravanju po efektih in redkeje pozavni dodalo druženju v zgornjih prostorih Kina Šiške kvaliteto. Dodatek, katerega bi najverjetneje večina ozavestila šele, če bi ga nek trenutek zmanjkalo. Glasba za ozadje ali pozornejši posluh, k
