Koridor,
17. februar 2015
― Založba: Učila International Leto izdaje: 2014 Prevod: Alenka Perger Tistim, ki so gledali istoimenski film, naslov knjige Pogovoriti se morava o Kevinu najbrž sproža asociacije na prizore z odlično Tildo Swinton, predvsem pa se gledalci filma verjetno spominjajo srhljivih Kevinovih pogledov in njegovega zaključnega (raz)dejanja. Poboj Kevinovih vrstnikov, ki je fiktiven, a zelo realističen literarni odziv na popularnost srednješolskih masakrov v ZDA, je seveda ključen dogodek tudi v romanu, napisanim pred dobrim desetletjem. Ameriška pisateljica Lionel Shriver ga je premišljeno zasnovala v obliki pisem, ki jih Eva Khatchadourian piše svojemu možu Franklinu Plaskettu. Eva skozi pisma polagoma in zelo iskreno razkriva svojo življenjsko zgodbo – od srečanja s Franklinom do odločitve za otroka, ki je od rojstva problematičen in z njima manipulira, pa do usodnega četrtka,
11. aprila 1983. Ali »preprosto« četrtka, kot sama v romanu imenuje dejanje svojega sina, saj se ji ostali izrazi zdijo zlagani ali prenapihnjeni. Pisma, ki naj bi možu razkrivala detajle iz preteklosti, so pravzaprav obračun s preteklostjo, predvsem pa z Evo samo, z njenimi občutki, krivdami in strahovi vseh vrst in intenzitet ter s prelaganjem vseprisotnega zakaj. Roman je izpoved matere, ki hoče razumeti vzročno-posledično logiko dogodkov, in nerekreativna hoja (pišoče in bralca) po tankem ledu, pri čemer o trdnosti ledu odloča najneprizanesljivejši sodnik – vest. Eva prevprašuje materinstvo, brezpogojno ljubezen matere in žene, hudobijo kot možen izraz ljubezni in sploh najintimnejše, kar posameznik lahko čuti – hote in nehote. Zaradi radikalne iskrenosti lahko v romanu še tako nezainteresiran bralec naleti nase, čeprav se v njem morda raje ne bi videl. V ZDA živeča Eva armenskih korenin mestoma kritizira razvajeno ameriško družbo in ji za protipol postavlja dežele s svojih številnih potovanj. A Evin odnos do potovanj, ki se zdijo dobrostoječ temelj njene identitete, se skozi različna obdobja