Špehšpilja, 17. junij 2015 ― Stožice pokajo po šivih samo ob dveh priložnostih. Kadar prihajajo srca srednje in starejše generacije mehčat dalmatinski klaparski poeti sardel, bevande in burje. In kadar pridejo na stožensko zelenico brcat žogo Angleži, ki se namesto s sardelami nažirajo s paniranim osličem, namesto bevande žlampajo trpki ale ter se kot burja zapodijo skozi naše fuzbalerje. Toda Dalmatincem uspe napolniti zgolj pokriti del športno-kulturnega kompleksa, medtem ko se za Angleže pred stadionom vijejo daljše vrste kot pred novim Hoferjem z akcijskimi cenami bele tehnike. Ko so se Angleži nazadnje mudili na lokaciji, kamor hodijo slovenski otroci po rožce zatem, ko prečkajo prometno ježiško cesto, se je na tribunah stadiona po uradnem štetju zbralo 15972 gledalcev. Postavimo številko v perspektivo. Če bi hoteli stadion enako napolniti samo s prebivalci občine Hodoš, bi si vsak občan moral tekmo ogledati skoraj triinštiridesetkrat. In to je bilo prijateljsko srečanje med kluboma Olimpija in Chelsea, od katerega ni bilo odvisno čisto nič. Če bi za taisto občino hoteli uprizoriti prihajajočo nedeljsko tekmo med reprezentancama Slovenije in Anglije, bi se morali nogometaši najbrž spopasti še nekajkrat več. Nogometni navdušenci že zdaj debatirajo možne začetne postave, napadalne taktike in Katančeve poteze pri snemanju pokrivala, medtem ko je meni kot fuzbalskemu analfabetu v uho padlo nekaj čisto drugega. Na Valu 202 so se pri snemanju napovedi za nedeljsko tekmo očitno znašli pred manjšo zagato. Slovenija se je v tem predtekmovalnem ciklu z Angleži že pomerila na njihovem terenu in se domov vrnila s porazom 3:1. Super. Dali smo jim vsaj gol, če so nas že potolkli. Uporabimo ta izsek iz prenosa tekme za napoved. Tisti mali trenutek bežnega zmagoslavja, ko smo na kolena spravili nogometne legende. A tu se skriva kleč. Gola jim nismo zabili mi, ampak so si ga kar sami. Za delni izid 0:1 je poskrbel Jordan Henderson, ki je žogo v lastni gol spravil z glavo. Tako zdaj vsakič, ko hočejo po