Poiesis,
17. junij 2015
― Thomas Mann je nekoč dejal, da je vse politika. Kakšno je razmerje med poezijo in politiko? Kdaj pesniška beseda postane tudi politična beseda in ali se pesniki temu sploh lahko izognemo? Poezija je vedno tudi politična, celo ko je najintimnejša, vedno zastopa in uresničuje neko (etično) držo, ki je javna, ki nagovarja javnost in družbeno realnost, bodisi da se podreja določenim konvencijam bodisi da jih pri uveljavljanju in uresničevanju svobodne (pesniške) besede prestopa. Vprašanje pa je, kaj je politično. Vsekakor ne gre za (strankarski) program, ampak za temeljni družbeni angažma, preseganje ali (uveljavljanje v primeru slabe poezije) konformizma, odpiranja novih zračnih preduhov za svobodno dihanje in ustvarjanje, za uresničevanje hic et nunc tistega, čemur se reče človekove pravice v najvišjih legah, izražanje osebne, strokovne, umetniške in javne besede. Politika pomeni vse, kar se dogaja na družbeni ravni, v odnosih med ljudmi. Strankarska politika pa spada v tisto, čemur francoski mislec Jacques Rancière reče policija, družbene ustanove. Pesnik, ki se pretvarja, da se ne zaveda ali pa se res ne zaveda svoje vloge v teh strukturah in plava s tokom, je prav tako političen, le da je nevaren konformist. Gre recimo za pesnike, ki jih ne moti fašizem, ker jih bolj [...]