Ana Monro, 7. julij 2015 ― 13 dni, 13 slovenskih mest, 35 različnih prizorišč, 152 nastopov,  45 skupin iz 20 držav in skoraj 300 nastopajočih … to je statistika letošnje Ane Desetnice, mednarodnega festivala uličnega gledališča. Predstave si je po ocenah Gledališča Ane Monro ogledalo krepko več kot 35.000 tisoč gledalcev. GORO OSOJNIK, direktor Festivala Ana Desetnica »Težko je takole na hitro strniti misli in potegniti črto pod festival, ki je z leti precej zrastel in se razširil po celi Sloveniji. Tudi meni je uspelo potovati z Ano Desetnico in obiskal sem kar nekaj mest. Dober je občutek, ko vidiš, da je festival v lokalnem okolju dobro sprejet. To pripisujem temu,  da je v vsakem mestu zelo drugačen in prepričan sem, da je ravno v temu čar. Posebej lepo je videti ulice in trge, ki jih ulični umetniki obiščejo prvič, tako kot se je to letos zgodilo v Radovljici, Škofji Loki in Kočevju. Zagotovo bomo z lokalnimi soorganizatorji festival podrobno analizirali, a prvi vtisi so odlični. Enako lahko rečem za Ljubljano. Postavitev Miklošičevega festivalskega središča je bila dobra ideja in Ana Desetnica že dolgo ni imela prizorišča, ki bi na tak način združeval umetnike, soorganizatorje in tudi nastopajoče. Letos me še posebej veselijo prav odzivi nastopajočih. Za njih je Ana Desetnica pravzaprav kar ena mala turneja in vsi po vrsti so navdušeni nad potovanjem po Sloveniji. Dobili so priložnost videti našo deželo, kljub včasih napornim urnikom. Dobili so priložnost nastopanja pred zelo raznolikim občinstvom, tudi na zelo različnem javnem prostoru. In s tem, ko lahko nastopajo večkrat zaporedoma, tudi njihove predstave rastejo in postajajo še bolj kakovostne. Kar je za vsakega umetnika zagotovo izziv in veseli me, da Ana Desetnica omogoča razvoj vsem, ki smo povezani z njo, tudi nastopajočim. 18 let je stara naša Ana in naj za konec namignem, da vse kaže na to, da jo drugo leto čaka še več potovanj, tudi v kakšen nov kraj. Pustimo se presenetiti, a zanimanje obstaja in tudi sam se teh iz

Airbeletrina, 7. julij 2015 ― Nekateri bralci si boste morda upali priznati, da poznate film Vse moje bivše, romantično komedijo iz leta 2009. Scenarij je izviren ravno toliko, kot od komercialne holivudske produkcije lahko pričakujemo, vseeno pa je komedija dovolj prepričljiva, da zadovolji ljubitelje tega žanra. Začne se s prizorom poroke, kjer gre seveda vse narobe, a protagonistu tam uspe najti dekle, ki ga prepriča bolj kot vse druge – žigolo je torej moral čez mnogo preprek (stereotipno prikazanih žensk), da je končno ugotovil, katera je prava; vse skupaj pa je pospremljeno s kupom humornih dialogov in situacijske komike, ki sicer ni prav nič podobna resničnim komičnim življenjskim situacijam, vendar se ji bomo pač smejali, ker je zadrega drugih skoraj vedno osvobajajoča. A kaj točno ima omenjeni film skupnega s prvencem Delove novinarke Jele Krečič?