Konteksti (Tomaž Bešter), 24. september 2016 ― Pretirano je reči, da se način pripovedi v tej knjigi izogne pretirani čustvenosti. Zagotovo. Zgodbo v tej nagrajeni knjigi nizozemca Jana van Mersbergna odlikuje prav slog, ki je izjemno poseben in za katerega lahko takole čez palec zatrdim, da se bosta našla nekateri, ki jim ne bo všeč. A ima dobre odlike z nekaterimi prav vrhunsko napisanimi razdelki. In neverjetno odsotnost čustvenosti. Kar se na prvi pogled zdi stroga in odklonilna sodba, a to nikakor ne želi biti. Gre za slog pripovedi, za katerega si, vsaj s svoje perspektive, težko predstavljam, da bi mu lahko pisateljsko sledil skoraj 250 strani, kolikor jih zavzema ta roman, a kljub vsemu gre za miniaturko, ki ima močan naboj, ki odlično premešča fokus bralčeve pozornosti na različne moške vloge. Roman nosi naslov Zadnji pobeg in van Mersbergen je zanj dobil mnogo pohval, med njimi tudi nagrado za najboljši nizozemski roman leta 2014. vir slike: emka.si Roman nas skozi prvoosebnega pripovedovalca pelje v zanimivo zgodbo o tem, kako se majhen fant po imenu Deedee nekega dne odloči, da bo poklical svojega očeta. Deedee ima le mamo, s katero sta od nekdaj živela sama, brez Ivana, ki je Deedeejev oče. In ima najboljšega prijatelja Rubna, s katerim preživljata vse proste trenutke, skupaj hodita tudi na karate. Pripovedovalec v zgodbi je Rubnov oče. In to so pravzaprav vse glavne osebe, s katerimi imamo v zgodbi opravka. Seveda so tu tudi drugi, a pravi junaki zgodbe so v resnici le ti štirje. Tu je tudi Rubnova mama in sestrica, ljudje iz Ivanovega življenja in Hector, ki je poskrbel za to, da so se ti štirje skupaj znašli na jugu Francije, ko je Ivan sprejel njegovo vabilo, da bo tu nastopil s svojo točko. A pravi zaplet romana Zadnji pobeg je drugje: Ivan šele s tistim klicem, v katerem ga Deedee pokliče, izve, da ima sina. Prvič sliši njegovo ime in prvič občuti, kaj pomeni, da je oče. Deedee ga z otroško nedolžnostjo, mimo materinega privoljenja in vednosti pokliče, in odpre povsem novo poglavje nj

Notranjsko primorske novice » Kultura, 24. september 2016 ― Cerknica – Življenje ni ringlšpil, nam s svojo prvo samostojno razstavo sporoča mladi cerkniški umetnik Bor Šparemblek. Je pravi predstavnik hip hop generacije, ki s svojimi deli povzema duh časa in kritični pogled, predvsem mlade generacije. Ob odprtju razstave Bora Šparembleka v cerkniški galeriji Krpan se je rap kot sinonim za hip hop kulturo razblinil in obiskovalcem – vseh generacij nas je bilo – odstrl še tančico v druge pojavne oblike te kulture. Otvoritev razstave Bor Šparemblek, 23.9.2016 – Foto: Tine Šubic Raperji Sandi MVP, Izič in DJ Zhitko so lepo zaokrožili sporočilo mladega umetnika in sicer da je na življenje potrebno pogledati s kritično distanco in neobremenjenostjo, ki je skupna mladi generaciji. Šparemblek, ki je odraščal v času, ko se je hip hop kultura v Sloveniji šele uveljavljala, je prav gotovo imel vzornike v estradnikih in performerjih tega časa. Verjetno so vpliv nanj pustili Jure Košir, Pasji kartel (katerega član je bil tudi Klemen Klemen), pa Murat & Jose, ali pa Ali En (Dalaj Eegol), 6 Pack Čukur, N’Toko in drugi , zagotovo pa je to bila tudi domača hip hop scena. DJ Zhitko je kar osem let organiziral, sicer v okviru Heksfesta, dogodek poimenovan Hip hop asvalt. Kulturni in zabavni dogodek, ki je na tovrstni sceni slovel tudi daleč izven meja občine in regije bi letos doživel svojo deveto ponovitev, ampak je » z menjavo generacij v Notranjskem študentskem klubu, ki je dogodek podpiral in soorganiziral, padlo tudi zanimanje zanj.« Otvoritev razstave Bor Šparemblek, 23.9.2016 – Foto: Tine Šubic Otvoritev razstave mladega umetnika ima poleg vsebinske vrednosti – s samo otvoritvijo in razstavo je domačinom, pa tudi drugim obiskovalcem dana možnost spoznati pojavne oblike te kulture – tudi drugo sporočilnost. Prvič se namreč v domači galeriji predstavlja avtor mlajše generacije, ki je šele na začetku ustvarjalne poti in nam bo, imel še veliko povedati. Tomaž Perko je ob otvoritvi to komentiral takole: «Želel sem si da