Radio Študent,
6. januar 2017
―
Boston v ameriški kulturi in zgodovini predstavlja preplet nezdružljivih stvari. Če je mesto ostalo zapisano kot prizorišče prve protiobdavčitvene čajanke, se ga je oprijel tudi banalen vzdevek mesto fižola. Če je Boston znan kot “zibelka svobode” in “intelektualna prestolnica” Amerike, obenem predstavlja nekakšno prestolnico starosvetnega, kontinentalnega kriminala.
Močan priliv obubožanih irskih in drugih zahodnoevropskih priseljencev je v zadnjih dveh stoletjih omogočil stereotipizacijo Bostona kot prostora, kjer se na Novo celino izliva »evropska različica kriminalnega nasilja«. Kakor vse posplošujoče kulturne predstave se tudi ti o obstoju specifično evropske kriminalnosti in umeščenosti Bostona v kontekst te kriminalnosti izkažeta za votli, če ju podvržemo empiričnim kriterijem. Zaradi tega bi bilo ti prepletajoči se ideji tudi težko racionalno in logično definirati. Najlaže se jima je približati s poskusom plastične, »filmske« ilustracije.
Boston naj bi bil – v skladu s tako ilustracijo – pribežališče zakrknjenih, a k sentimentalnosti nagnjenih razbijačev, kriminalnih šefov in koruptivnih policajev, ki zakona ne izdajajo iz koristoljubja, temveč iz ponosa in zvestobe svoji kulturi. To rdečelase tolpe pač zastopajo bolje od države. Vsi so seveda beli anglofoni kristjani. Ti možje se tako napol upravičeno pobijajo, medtem ko nostalgično vzdihujejo po stari domovini tam onkraj luže in lokajo viski.
To specifično vizijo kriminalnega nasilja moramo razumeti kot protipol drugim stereotipnim formacijam, ki se jih drži predznak tujosti. Recimo eksotičnim fantazijam o bizantinski kompleksnosti siciljanske mafije ali o bližnjevzhodnih preprodajalcih hašiša ter vzvišenem strahu pred latinskoameriškimi narcosi. Bostonsko nasilje je s stališča dominantne ameriške kulturne nadzgodbe domačno, razumljivo, zahodnoevropsko, keltsko-saksonsko.
Bostonski kriminal v svetu ameriške fikcije torej ni le kriminal, ki se dogaja v Bostonu. V filmu sta to podobo pomaga
