Radio Študent, 20. januar 2017 ― Pred nami je srednje dolgočasen vikend v Ljubljani. Popestrite si ga lahko z izletom v Trst in Mojstrano, če pa se vam na pot ne da, se lahko sprehodite do Trubarjeve hiše literature. Sončno vreme je napovedano povsod, zato kar pot pod noge! V Trstu se danes pričenja 28. Trieste film festival, ki traja vse do 29. januarja. Če vam torej dišijo morje, burja in dobri filmi, si le privoščite potep čez mejo. Na festivalu bo mogoče videti kar nekaj slovenskih filmov, med drugim tudi klasiko Dolina miru. Cene vstopnic so znosne, filmi dobri, kokice pa najbrž prepovedane. Alpinisti, gorski navdušenci in v tem času tudi številni smučarji se lahko po aktivnem dnevu ustavite in pogrejete ob zgodovinski zbirki. Slovenski planinski muzej v Mojstrani danes odpira razstavo Naši gorski strelci o vojaški gorski enoti med Prvo svetovno vojno. Slovenski planinski polk se je od pehote razlikoval v uniformi, opremi in vadbi. Imeli so bele kombinezone, bele cepine in belo ovite puške. Najbrž jih je pogostokrat zeblo. O eni najzanimivejših vojaških enot ne vemo veliko, zato smo o postavitvi razstave in samih gorskih vojakih povprašali podpredsednika društva Soška fronta Nova Gorica, Davida Erika Pipana. Izjava   telo je zemljevid zemljevid je navodilo potovanja navodilo potovanja premica časa premica časa velika krogla   Če vas tudi ti verzi Dejana Kóbana iz pesmi seznam sezam ne znam ne premaknejo iz mesta, potem bo morda vaša današnja odprava udeležitev pesniškega tandema s Špelo Petrič in Dejanom Kobanom. Drevi ob 20. uri se bosta z voditeljico Petro Koršič pogovarjala in recitirala v Trubarjevi hiši literature. Zanimivost vsakokratnega pesniškega tandema je predvsem način izbire gostov. Voditeljica Petra izbere uveljavljenega pesnika ali pesnico, ta pa ima pri izbiranju svojega partnerja v tandemu vso svobodo. Dejan je bil kot gost že nekaj časa v mislih Petre Koršič, ki pa nam nekaj pove še o njegovi izbiri.          Izjava Dejana Kobana poznamo kot do

Radio Študent, 20. januar 2017 ― Zgodovina nemškega stripa in pojav nemških stripovskih fenzinov in festivalov. Prešernova nagrada Tomaža Lavriča.   Oddajo sponzorira Goethe Institut.   NAPOVEDI: Razstavo ilustracij za otroke striparja Uroša Hrovata si lahko do 17.3. ogledate na Pedagoški fakulteti.   Do 9.2. si lahko v Vodnikovi domačiji ogledate razstavo Živel strip! Razstava Tanje Komadine in Piermaria Cianija je del mednarodnega projekta Živel strip! Živela animacija!, ki že 12 let spodbuja stripovsko ustvarjalnost najmlajših v Sloveniji in Furlaniji – Julijski krajini. Projekt obsega mednarodni nagradni natečaj za šolarje in dijake, simpozij, projekcije in delavnice ter razstave, in je namenjen spodbujanju mladih avtorjev pri ustvarjanju na področjih stripa in animiranega filma. V torek, 24.1. ob 20:00 v Komuni Kina Šiška – Stripolis z Davidom Krančanom: Raz dva strip: David Krančan nadaljuje z raziskovanjem prožne stripovske forme. Na podlagi lastnih stripov bo na predavanju razgaljal strukture pripovedi v slikah, gramatiko stripovskega jezika in součinkovanje prostora ter časa v stripu. Po predavanju bo avtor na razpolago za dodatna vprašanja in risanje posvetil v stripa Grdina ter Pijani zajec.   V četrtek, 26.1. bo ob 19:00 v Strip.art.nici Buch Bernard Kolle podpisoval svoj v slovenščino prevedeni strip Antarktika, po krajšem pogovoru.   Društvo animov vabi 9. februarja ob 9:00 na center za transfuzijsko dejavnost Izola na krvodajalsko akcijo društva.   V Mestni knjižnici Kranj, 15.2. ob 19:00 Zoran Smiljanič gosti Bojana Albaharija, urednika Stripburgerja, s katerim bosta govorila o Rdeči Rosi in Arabcu prihodnosti.  

Radio Študent, 20. januar 2017 ― Zgodovina nemškega stripa in pojav nemških stripovskih fenzinov in festivalov. Prešernova nagrada Tomaža Lavriča.   Oddajo sponzorira Goethe Institut.   NAPOVEDI: Razstavo ilustracij za otroke striparja Uroša Hrovata si lahko do 17.3. ogledate na Pedagoški fakulteti.   Do 9.2. si lahko v Vodnikovi domačiji ogledate razstavo Živel strip! Razstava Tanje Komadine in Piermaria Cianija je del mednarodnega projekta Živel strip! Živela animacija!, ki že 12 let spodbuja stripovsko ustvarjalnost najmlajših v Sloveniji in Furlaniji – Julijski krajini. Projekt obsega mednarodni nagradni natečaj za šolarje in dijake, simpozij, projekcije in delavnice ter razstave, in je namenjen spodbujanju mladih avtorjev pri ustvarjanju na področjih stripa in animiranega filma. V torek, 24.1. ob 20:00 v Komuni Kina Šiška – Stripolis z Davidom Krančanom: Raz dva strip: David Krančan nadaljuje z raziskovanjem prožne stripovske forme. Na podlagi lastnih stripov bo na predavanju razgaljal strukture pripovedi v slikah, gramatiko stripovskega jezika in součinkovanje prostora ter časa v stripu. Po predavanju bo avtor na razpolago za dodatna vprašanja in risanje posvetil v stripa Grdina ter Pijani zajec.   V četrtek, 26.1. bo ob 19:00 v Strip.art.nici Buch Bernard Kolle podpisoval svoj v slovenščino prevedeni strip Antarktika, po krajšem pogovoru.   Društvo animov vabi 9. februarja ob 9:00 na center za transfuzijsko dejavnost Izola na krvodajalsko akcijo društva.   V Mestni knjižnici Kranj, 15.2. ob 19:00 Zoran Smiljanič gosti Bojana Albaharija, urednika Stripburgerja, s katerim bosta govorila o Rdeči Rosi in Arabcu prihodnosti.  

Radio Študent, 20. januar 2017 ― Kino Šiška, Ljubljana, 17. 1. 2017   S tokratno recenzijo nas odnaša na valove radioCone, Radia Ars in v prostore Kina Šiška. Gre namreč za obravnavo torkovega dogodka v Šiški ali, natančneje rečeno, 1000054. rojstnega dneva umetnosti. Po mnenju Roberta Filliouja umetnost v začetku prazgodovine ni obstajala do ključnega trenutka njenega rojstva, ko je človek spustil suho gobo v vedro polno vode. Za razumevanje te ideje je pomembno dejstvo, da je bil Filliou član kolektiva Fluxus in da se je intenzivno zavzemal za prizemljitev umetnosti. Slednja naj bi se najbolj pristno odražala prav skozi proces ustvarjanja in ne skozi obratni proces - proces razstavljanja. V tem duhu je 17. januarja leta 1963 razkril starost te pretkane gospe - umetnosti, ki naj bi na tisti dan merila točno milijon let. Po Fillioujevih besedah naj bi ta dan preživeli ob torti in v ustvarjanju umetnosti. Namen Fillioujeve akcije pa tiči v želji, da bi se proslavljanje rojstnega dne vsako leto malce »zavleklo« in posledično preželo naš vsakdanjik. Naše življenje naj bi se normaliziralo šele, ko bo vsak dan rojstni dan umetnosti, do takrat pa naj stremimo k čim pogostejšim umetniškim udejstvovanjem. Od 63. leta dalje se je Fillioujevo seme razraslo po vsem svetu in v torek smo bili priča desetemu aktivnemu praznovanju rojstnega dne v Sloveniji. Že nekaj časa tovrstno globalno proslavljanje poteka preko radijskega medija, saj je poleg interneta izjemno učinkovit in dostopen za izmenjavo daril, ki poteka v obliki zvočnega umetniškega prispevka v Evroradijsko mrežo EBU. Ob velikem številu udeležencev je etrski čas seveda precej omejen, kar pa ne ovira nadaljnjega proslavljanja v lokalni maniri. Pri nas za »rojstnodnevno zabavo« skrbi ekipa tretjega programa Radia Slovenija, ki vsako leto k sodelovanju povabi različne umetnike in kuratorje. Tokrat so sodelovali z radioCono, ki od leta 2008 projektno deluje v obliki raznoraznih radiofonskih posegov in akcij. Omeniti pa gre tudi premik,

Radio Študent, 20. januar 2017 ― Zaključni izpit v srednji šoli se imenuje matura. Valentin Bucik, nekdanji predsednik državne komisije za maturo, je v intervjuju pred leti maturo upravičil s sledečimi razlogi: »Matura je prvi resen, fizično in psihično naporen izpit. Pomeni soočenje z zahtevnostjo, z drilom in tudi s tesnobnostjo.« Etimološko je matura prav to: examina matura – zrelostni izpit. Je bistveno več kot le preverjanje znanja. Obenem je mejnik, če ne kar prelomnica v življenju, saj pomeni izobraževalno polnoletnost. Večplastnost besede matura je čudovito zajeta v angleški besedni zvezi coming of age. Coming of age je namreč preplet vstopa v polnoletnost, v formalnem smislu, in prehoda v odraslost, kot stanje duha. Polnoletnost, ki jo dobimo čez noč, ko dopolnimo osemnajst let, se pomembno razlikuje od odraslosti. Tudi zato je posrečen angleški izraz: glagolnik »coming« opravlja funkcijo nedovršnega glagolskega vida; coming of age je bistveno proces, in ne dovršeno dejanje. Matura je obenem ritual, ki iz srednješolcev dela maturante, ter zrelostni izpit, ki je popotnica v svet mladostnikov, in ne več otrok. Obe premeni sta temi filma Matura (Bacalaureat, 2016), ki je bil premierno prikazan 11. 1. 2017 v Kinodvoru. Matura je najnovejši film romunskega režiserja Cristiana Mungiuja. Z Mungiujem smo po ogledu filma govorili preko Skypa. Ob gledanju filma poudarja predvsem dvoje: prvič, pretenzijo filma po posnemanju realnosti, in drugič, imanentnost interpretacije. Prvi princip predvsem zadeva delo režiserja, medtem ko drugi nagovarja delo gledalca; sta pa si principa zelo blizu in drugo načelo bi skorajda po nujnosti moralo slediti iz prvega. Mimezis, torej da film do potankosti skuša posnemati stvarni svet, je materni jezik Mungiujevih filmov. Ni filmske glasbe – ker življenje pač nima glasbe, tako Mungiu – je pa glasba v filmu in ni nepomembna. Nadalje mimezis Mungiu dosega skozi jukstapozicijo kamere iz roke in enim posnetkom na kader. Dolgi kadri vplivajo tudi na mizansce

Radio Študent, 20. januar 2017 ― Glitterbeat Records, 2016   http://noura-mint-seymali.bandcamp.com/album/arbina" href="http://noura-mint-seymali.bandcamp.com/album/arbina">Arbina by Noura Mint Seymali Tokratna Tolpa bumov je posvečena mavretanski glasbenici Nouri Mint Seymali, ki je slovensko poslušalstvo v živo razveselila že z obiskom festivala Druga godba spomladi leta 2015. Gre že za drugi dolgometražni album glasbenice oziroma njene zasedbe pod okriljem nemške založbe Glitterbeat Records, ki je specializirana za izdajanje večinoma afriških izvajalcev. Nourina zasedba je precejšen mednarodni domet dosegla že s prejšnjo ploščo Tzenni, ki je prejela naziv enega najboljših psihedeličnih albumov leta 2014, z novim albumom Arbina pa je prejšnjega nedvomno presegla. Temu pa se vendarle ne gre čuditi, še posebno zavedajoč se kvalitete in žanrske posebnosti glasbenice kot tudi vse večjih teženj po ponovni popularizaciji tradicionalnih muzik nasploh. Preden pa se posvetimo preletu in vrednotenju Arbine, je potrebno na kratko orisati specifično ozadje te izjemne vokalistke, ki je povod za zvočno podobo novega albuma kot tudi njeno splošno usmerjenost v glasbi. Nezgrešljiv podatek je, da njena družina pripada skupini griotov, ki v zahodni Afriki z glasom širi različne vidike tradicionalnih kultur. V primeru Nourine družine je bila to od nekdaj glasba. Poleg tega je bila pastorka svetovno znane puščavske vokalne dive Dimi Mint Abba, s katero je od trinajstega leta dalje nastopala pri petju tradicionalne mavrske glasbe. Željo po izvajanju tradicionalnega mavrskega zvoka pa ji je vlil tudi njen oče Seymali Ould Ahmed Vall, znan mavretanski skladatelj in avtor mavretanske himne. Vendar pa njen oče ni bil zgolj tradicionalist, temveč tudi glavni spodbujevalec Nourine glasbene diverzije v čisto rockovsko fuzijo. Njegovo idejo o glasbi, ki jo je dojemal kot živo in fluidno in ne zgolj kot statični artefakt preteklih časov, je še kako prenesel na svojo hči, ki je po poroki s svojim možem fusi

Konteksti (Tomaž Bešter), 20. januar 2017 ― Kitajske literature, najsibo starejše ali mlajše, ne poznam kaj dosti. Niti se ne bom pretvarjal, da jo. Zavedam se, da gre za kulturo, ki je daleč stran, pri čemer ne gre le za kilometre. Zato so načini, kako beremo tekste, ki prihajajo od tam, lahko izzivi povsem svojih zgodb. A pozdravljam izdajanje avtorjev, kot je Yu Hua tudi pri nas. Pa ne zato, da bi ponudili nekakšne nove poglede na realnost sveta okoli nas. To naredi vsaka knjiga tako ali tako. Gre nemara prav za to, da v njih prepoznamo jedro človeštva, ki v zaključenih zgodbah najde neko osnovno pomiritev. Ki v pripovedi počasi, stran za stranjo in poved za povedjo odstira trenutnost v primerjavi s širšo zgodbo, ki jo pišemo vsi skupaj. In ki zmore v svoji moči komplementarnosti ponuditi širšemu občinstvu interpretacijo življenja, ki ga želimo in ne želimo hkrati. Ki prinaša vzpone in padce, s svojo prikrito in neprikrito simboliko pa v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo, ki bo uspela stati inu obstati ob grobih udarcih neusmiljene usode. In ki, navkljub vsem očitnostim, prinese srečo.Predvsem tako sem namreč videl in bral najnovejšo izdajo Modernih klasikov, roman Živeti. Napisal ga je Yu Hua, eden najbolj branih in prevajanih kitajskih pisateljev. Gre za kratek roman, v katerem iskalec in zbiratelj ljudske kulturne dediščine naleti na priletnega gospoda Fuguija z volom. Na koncu knjige bo bralcem povsem jasno, da ta vol ni zgolj vol in kaj vse je v resnici moral narediti glavni junak, da je do vola sploh prišel. A to je na koncu. Na začetku je bil Fugui, sin vaške družine, ki je imela dovolj vsega. Imel je tudi ženo, ki je bila noseča z drugim otrokom, sam pa je precej časa zapravil za neumnosti. V eni od teh neumnosti je zakockal svoje in tudi večino družinskega premoženja. S tem se je situacija v družini precej spremenila in še do nedavnega bogati so v zelo kratkem času postali tlačani, podložniki tistemu, ki je za kockarsko mizo sedel Fuguiju. Noseča žena je odšla naz

Radio Študent, 20. januar 2017 ― Jugoslavija je bila vedno fascinirana z Mehiko. Od filma Emilia Fernándeza Un Día de vida (En dan življenja, 1950; udarna popevka: Mama Huanita, narejena za radijske čestitke!), ki ni nikjer po svetu pomenil ničesar, v sedaj že bivših jugoslovanskih republikah pa ga še danes ne morejo pozabiti, do cenenih telenovel, ki jih lahko gledate vsak dan po televiziji. Začelo se je seveda s sporom med tovarišem Titom in tovarišem Stalinom leta 1948. Karkoli sovjetskega je postalo sumljivo in v kinih je zazevala luknja. Mehiški izdelki so se zazdeli idealna rešitev: država je bila zadosti daleč, da je bila možnost njenih tankov na jugoslovanskih mejah zanemarljiva, hkrati pa so v filmih neprestano hvalili revolucijo - kako pa naj bi povprečni gledalec vedel, o kateri revoluciji teče beseda? Miha Mazzini  http://www.mihamazzini.com/ovitki/index.html Kot je razvidno iz zgornjega besedila se Nedeljska Šlagerica tokrat posveča tej zlati eri mešanja meksikansko jugoslovanskega melosa, ki jo je Miha poimenoval  YU MEX ali Jugoslovanska Mehika. V oddaji bomo prisluhnili zasedbam, ki jih je zaznamovala vez z Meksikom v najintenzivnejšem obdobju od sredine pedtdesetih do zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega milenija. Slišali pa bomo tudi nekaj bolj ali manj posrečenih poskusov iz osemdesetih, ko je bila mehiška vročica že davno mimo.  1 - Ivo Robič – Meksiko 2 - YU Mex – Yugoslav Mexican music how it all began? (Uvodnik v dokumentarni film Mihe Mazzinija Jugoslovanska Mehika YU MEX) 3 - Nikola Karović i Slavko Perović – Mama Huanita 4 - Ana Milosavljević – Praznik u Meksiku 5 - Đorđe Masalović – Kockar Ljubavi 6 - Vokalni trio Jovanović Đukić Tomljanovič – Pjesma pijanice 7 - Trio Tividi – Kad zalazi sunce 8 - Kvartet Magnifico – Cucurrucucu Paloma 9 - Las Mananitas trio – Santa Morena (makendonski) 10 - Paloma – Ay Chabela 11 - Tenori- Bela Kuča 12 - Kvartet Paloma in Ljubomir Milić – Ptica sa planine 13 - Đorđe Balašević – Don Francisco Long play 14 - Miroslava Mrđ