Radio Študent,
3. februar 2017
―
Preteklo leto sem preživel na Erasmus izmenjavi v nekem majhnem mestecu na jugozahodu Nemčije, nekakšni nemški Škofji Loki z univerzo. Kljub pogreznjenosti globoko v morečo meščansko otopelost pa je mestece imelo razmeroma močno skvotersko in antifa sceno. A šele ob stiku s to sceno, ki bi mi po vseh pričakovanjih morala biti najbolj domača, sem doživel resen kulturni šok: nemški antifašisti namreč skorajda brez izjem podpirajo Izrael v boju proti “barbarskemu islamu”. Pa ne le med alternativci, domala konsenz o podpori apartheid režimu vlada tudi v etablirani levici, kot je stranka Die Linke in vsak, ki bi si drznil trditi nasprotno - takih v Nemčiji ni več veliko - v trenutku obvelja za antisemita in fašista. Ne le, da je vsakršna kritika Izraela v Nemčiji skorajda avtomatično razumljena kot antisemitizem, težava je hujša: da je mogoče vzdrževati vero v pripoved o Izraelu kot demokratični državi, paragonu evropskih vrednost med Arabci, je nujno Arabce prikazati kot necivilizirane barbare, samomorilske verske blazneže, ki opasani z razstrelivom jurišajo na vse, kar je nam, razsvetljenim evropejcem, sveto.
In res, islamofobija je v Nemčiji prisotna ne le na skrajni desnici, kot sta stranka Alternativa za Nemčijo ali gibanje Pegida, temveč prikrito celo v velikem delu antifašistične in leve scene. Ta ničta toleranca do rasizma, kadar bi lahko šlo za antisemitizem, in popolno nezaznavanje problematičnosti, kadar gre za islamofobijo, je neverjetna. Zgolj za primer: največji politični škandal, ki je tedaj pretresel zvezno deželo, v kateri sem živel, je bil, ko je Wolfgang Gedeon, bivši maoist, danes pa poslanec rasistične skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo, v deželnem parlamentu izrekel: “Kot je Islam zunanji, tako so bili nekoč talmudski Judje notranji sovražnik krščanskega zahoda.” Škandal, ki je nastal zaradi te izjave, je povsem razumljiv, kar pa je presenetljivo, je, da ob vsesplošnem zgražanju nisem zasledil niti enega prispevka v medijih,
