Poiesis, 19. april 2017 ― Kubanska poezija je slovenskim bralkam in bralcem skoraj popolnoma neznana. Ali lahko za začetek najinega pogovora na kratko orišeš glavne značilnosti kubanskega sodobnega pesništva, kateri so njegovi glavni tokovi, smeri … ? Poezija sodobnih kubanskih pesnikov zajema vsa področja Kubančevega življenja: skrb za sedanjost in prihodnost dežele, njeno preteklost, družinske in družbene posledice izseljevanja, posledice izseljevanja za celotno družbo, ljubezen, področje posameznika v njegovem osebnem jazu, poezijo, ki je – zakaj pa ne – intimistična, družbene probleme, ki jih je treba rešiti in so različni, da bo življenje Kubancev polnejše; vprašanje spola, okolja, miru na zemlji itd., skratka, kubanski pesniki pišejo o vsem, kar se dogaja v naši okolici in v svetu. Nekateri uporabljajo jezik, ki je bližji pogovornemu, drugi globok metaforični jezik, ki je povprečnemu bralcu manj razumljiv. Po mojem mnenju na Kubi ni mogoče govoriti o pomembnejših pesniških smereh, pa tudi ne o prelomu med pesniškimi generacijami. Kar se vsebine tiče, obstajajo različni načini soočanja s pesniškim dejanjem in resničnostjo, ki so odvisni od ciljev in preferenc posameznega pesnika glede načina izražanja. V naši deželi je vrsta zelo dobrih pesnikov različnih generacij. Če omenim ene, sem v nevarnosti, da bom izpustil koga, čigar delo bi si zaslužilo posebno [...]