Notranjsko primorske novice » Kultura, 3. marec 2019 ― Cerknica – V programu letošnjega pustnega dogajanja v Cerknici so dali nekoliko več poudarka ljudskemu petju. Tako na pustni ponedeljek, 4. marca, v kulturnem domu pripravljajo prireditev z naslovom O, ja stari ded, star’ga deda nočem imet’!, na kateri bo vse polno ljudskih plesov, pesmi in zgodb. Prijeten večer bodo stkali člani Kulturnega društva Raka Rakek, učenci podružnične šole Maksim Gaspari iz Begunj pri Cerknici, ljubitelji ljudskega petja Grlica iz Cerknice, člani skupne Zarja z Dolenjske in ljudski pevci Jezerci iz Dolenjega Jezera. Maškara Bloke, foto Ljoba Kenče Po starem izročilu so se morala dekleta poročiti do pusta. Pozimi je bil čas za ohcet in tudi zimska prehrana je ljudem to omogočala, saj so si že pred božičem pripravili kolin, ostale dobrine pa so že tako morale biti v kašči od poletja in jeseni. Zima je bil letni čas, ko so imeli čas eden za drugega in za notranja opravila, tudi druženje. Starejši ljudje povedo, da so ohceti trajale tudi po tri dni, vključno z dekliščino in fantovščino pa en teden skupaj, kolikor traja tudi pust v Cerknici. Po pepelnici pa je nastopil strogi post in upanje na ljubezen in ženitev je morala počakati novega letnega cikla. V programu letošnje kulturne prireditve na pustni ponedeljek bo malo več poudarka na ljudskemu petju, kot ga je bilo prejšnja leta. Pustarji so k predstavitvi  povabili Kulturno društvo Rak z Rakeka, ki se kot izredno uspešna notranjska folklorna skupina uveljavlja v regiji ter na gostovanjih doma in v tujini in z velikim veseljem ohranja notranjsko izročilo pa tudi tisto iz drugih pokrajin. Tokrat bodo z mladim dekletom zaplesali tožbo, da se s starim dedom ne bo ženila, saj bi to pomenilo betežnost in morebiti celo neplodnost. Pridruži se jim dragonar in celo Butalec, da bi mladenki ja odgnali nesrečo. Z njimi bodo obudili tudi pesem izpred druge svetovne vojne z naslovom Cierkenca je lejpu mejstu in čas, ko so kontrabantarji pri Zgoncu, fabriki za sifon in krahelne, v poned

Konteksti (Tomaž Bešter), 3. marec 2019 ― vir slike: emka si Nekaterih knjig se ne morem načakati. Izjemno vesel sem bil, ko je dospela vest, da je iz tiskarne prišel še drugi zvezek Sveta brez konca. Izjemni dolgometražec, ki se zopet razteza na preko pet sto strani in bralcu ponuja mamljivi nekajdnevni izlet v štirinajsto stoletje, kjer se na angleškem otoku odvija zgodba potomcev junakov, katerih usode je Ken Follet popisal že v prvem delu trilogije Kingsbridge, Stebri zemlje. Branje je še vedno odlično, in povsem zadovoljno prikimava zadoščenim pričakovanjem, ki jih je pred nekaj več kot desetimi leti povzročil avtor, ko je izdal to nadaljevanje. Verjamem, da se je po uspešnem romanu težko soočiti s temi vprašalnimi pogledi in iskanjem vnovičnega presežka. Ne, presežka glede na Stebre tu res ni, tudi ne mislim, da bi ga Follet želel. Napisal je nadaljevanje, ki slogovno in pripovedno, tudi geografsko sledi Stebrom, njegove glavne osebe so potomci tistih, o katerih smo brali v Stebrih, a vse to bi zlahka tudi zamolčali. Svet brez konca se po mojem bere povsem enako razburljivo brez, da bi pred tem brali Stebre zemlje. Najbrž bi bilo prav tako zanimivo tudi zamenjati vrstni red in najprej prebrati Svet, ki bi mu sledila predzgodba v Stebrih. V kontekstih prvega zvezka sem zapisal, da je Svet brez konca Stebri zemlje v bolj intimni obliki. Follet je v tej knjigi izpostavil posameznike, njihove družinske vezi, ljubezni in neskončna sovraštva. Bilo je tudi manj gradnje, a veliko o navezanosti, lepoti, umetnosti in prevpraševanju norm, ki so v veljavi v štirinajstem stoletju. Na koncu je prevagal občutek neke cikličnosti, ki osnovne motive, ki poganjajo človeštvo, manifestira le nekoliko drugačno, v osnovi pa ostajajo isti. Denar, poželenje, oblast, telo, moč, vpliv, lepota in dobro. Da, tudi dobro, delanje dobrega. Po branju tega drugega zvezka mi je v mislih ostala tudi ta ideja. Sliši se preprosto, si je mislil Ralph; povelja so bila vedno takšna. V resnici pa bo krvavo. Še vedno gre za prigode,

ARS Naši umetniki pred mikrofonom, 3. marec 2019 ― Skladatelj Tomaž Svete je prejel nagrado Prešernovega sklada za Koncert za dve violini in godalni orkester, za komorno opero Ada in za filozofsko-humanistično opero Antigona. Skladatelj Tomaž Svete se je v zadnjih treh desetletjih uveljavil kot najbolj prepoznaven in muzikalno najtehtnejši sodobni slovenski ustvarjalec operne glasbe. Ustvaril je deset raznovrstnih in odmevnih opernih del, napisal pa je tudi že vrsto simfoničnih, koncertantnih, komornih in solističnih skladb. O svojem skladateljskem pristopu, glasbeni govorici in nagrajenih delih je pripovedoval v pogovoru glasbene urednice Tjaše Krajnc.