Kriterij.si, 22. april 2020 ― Koronakolumna: Na hromilno krizo uprizritvena umetnot ni pripravljena Post-koronsko gledališče Urednik Wed, 04/22/2020 - 23:13 KORONAKOLUMNA: NA HROMILNO KRIZO UPRIZORITVENA UMETNOST NI PRIPRAVLJENA Vrag je vzel šalo in s prepovedjo socialnih interakcij tudi levji delež kulture. Kinodvorane samevajo, koncertna prizorišča molčijo, gledališki odri ne škripajo, ob vsem tem pa kulturni delavci trepetajo, kaj bo prinesel nov dan. Ljudem je zapovedana karantena, saj neizbirčne enovijačnice rovarijo zoper vse: »od berača do kralja«. Novi status quo, ki bi z omejevanjem gibanja in sledenjem lokaciji posameznikov še pred nekaj meseci deloval kot učbeniški primer totalitarne diktature, je danes – zavoljo naše dobrobiti – potencialna realnost. Mala brezobrazna lutka, okoli katere se vrti predstava Show Your Face! (2006) slovensko-latvijske naveze Betontanc & Umka.LV, je metafora za vsakega izmed nas, sploh zdaj, v časih, ko se še toliko bolj zavedamo svoje ranljivosti. Protagonist je navaden povprečnež, absolutno neizstopajoč posameznik, čigar največja želja je, da bi prešel samega sebe in iz konstantno nadzorovane brezoblične človeške mase sam postal tisti Drugi. Na poti do lastne anihilacije se bori s strahovi in dvomi, tik pred dosegom svojega ultimativnega cilja pa kloni pod pritiski, saj spozna, da izzivu že a priori ne more biti kos. Angleški pisatelj William Penn je v drugi polovici 17. stoletja, na vrhuncu tako imenovane vélike londonske kuge, dejal: »Čas je nekaj, kar si najbolj želimo, a ga najslabše izkoriščamo.« Naš kolektivni cilj v času vsesplošne pandemije torej nujno mora biti tudi, da ta kolateralno vsiljeni čas ne postane čas samopomilovanja, marveč produktivno izkoriščen – namenjen razmišljanju, kreativnosti in učenju. V nasprotnem primeru nas bo postpandemični krč depresije hitro pahnil v novo krizo, intelektualno krizo in krizo humanizma, ki tudi na kulturo nikakor ne bo mogla imeti pozitivnega vpliva. Kot je v svojem zadnjem prispevku za Neodvi

Kamra.si, 22. april 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. aprila 1928 se je v Gabrnem nad Laškim rodil Jure Krašovec, novinar. Umrl je 5. avgusta 2004 v Celju.  Osnovno šolo je obiskoval v Laškem, meščansko v Celju, naprej pa se je šolal ob delu. Med vojno je bil v partizanih. Z novinarstvom se je začel ukvarjati spontano. Njegove prve objave so bile pesmi v Našem rodu in Mladinski reviji. Po vojni je bil aktiven v delovnih brigadah in tam je začel s poročanjem. Po novinarskem tečaju je dobil službo pri Slovenskem poročevalcu. Novinarski študij je opravil kasneje. Leta 1948 je prišel v Celje k Novemu tedniku, kjer je ostal do upokojitve leta 1981 in bil v različnih obdobjih tudi odgovorni urednik. Poleg tega je delal še za radio, saj sta ti dve hiši delovali skupaj, vendar mu je bilo pisanje vedno ljubše. Kot novinar majhne časopisne hiše je pisal prispevke z različnih področij, samo s športom se ni nikoli ukvarjal. Sicer izstopa pri njem kulturna problematika, npr. prispevki o gledališču, Likovnem salonu, zapisi o amaterski kulturi, predstavitve raznih osebnosti, potopisne reportaže, spomini iz partizanščine in predvsem oživljanje etnološke dediščine. Med slednje sodijo pisanja Coprništvo na Celjskem, ki je izšlo v tridesetih nadaljevanjih, Stare šege in navade ter Slovenci na Dunaju.