Kamra.si, 28. januar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...28. januarja 1927 se je v Celju rodil Smiljan Rozman, slovenski mladinski pisatelj, dramatik in slikar. Umrl je 15. marca 2007 v Ljubljani. Smiljan Rozman, pisatelj, dramatik, glasbenik, slikar in učitelj, se je kot najstarejši izmed petih sinov rodil v Celju staršema Janku in Mariji. Njegov oče je bil davčni uradnik, zaradi česar se je družina pogosto selila iz kraja v kraj. Že kmalu po Smiljanovem rojstvu so se preselili v Šmarje pri Jelšah, od tam na Jesenice in nato v Radovljico, kjer je tudi končal osnovno šolo. Pot jih je nato naprej za kratek čas vodila na Ptuj (1. razred nižje gimnazije) in zatem v Šoštanj (dva razreda meščanske šole). Leta 1940 so se preselili v Maribor, kjer se je vpisal na gimnazijo, a je njegovo šolanje že kmalu prekinila vojna. Izseljeni so bili v Srbijo (mala matura v Kragujevcu), leta 1943 pa je moral na prisilno delo v Nemčijo in Francijo. Po koncu vojne se je vrnil v Maribor in opravil najprej trimesečni učiteljski tečaj, zatem pa se je vpisal na učiteljišče, ki ga je zaključil leta 1949. Vmes, med šolanjem, se je sam preživljal kot tovarniški delavec, filmski igralec in predvsem glasbenik. Naučil se je igrati na boben, saksofon in klarinet ter bil član dveh mariborskih orkestrov, ki sta igrala na plesnih vajah in plesih. Po končanem učiteljišču je bil z dekretom imenovan za učitelja v osnovni šoli v Lepoglavi v hrvaškem Zagorju. Učil je prvi razred, v višjih razredih pa risanje, telovadbo in ruščino. Tu je ostal do jeseni 1950, ko je moral na služenje vojaškega roka v Koprivnico in že kmalu ga je na podlagi lažne obtožbe šovinizma vojaško sodišče v Zagrebu obsodilo na zaporno kazen. Po posredovanju matere je bil predčasno izpuščen na prostost, vendar učiteljskega poklica ni mogel več opravljati, zato se je leta 1953 vpisal na študij psihologije in pedagogike na ljubljanski filozofski fakulteti. Spet se je preživljal z glasbo in vsega skupaj pol profesionalno igral 15 let, dokler ni leta 1963

Kamra.si, 28. januar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...28. januarja 1849 se je na Andražu nad Polzelo rodil Franc Praprotnik, učitelj in sadjar. Umrl je 20. julija 1933 v Mozirju.  Oče mozirskega sadjarstva je obiskoval ljudsko šolo v Šmartnem ob Paki. Po dveh letih je šolanje nadaljeval v Celju, kjer je z odliko končal štiri razrede mestne šole. Leta 1870 je na celjski gimnaziji maturiral z odliko, nato se je na željo staršev vpisal na bogoslovje v Mariboru. V tem času ga je prizadel propad domačije, zato je leta 1873 izstopil iz bogoslovja in se vpisal na mariborsko učiteljišče ter ga s pomočjo državne podpore končal leta 1874. Učiteljsko službo je nastopil avgusta 1874 kot podučitelj v Selnici ob Dravi. V letih med 1876 in 1881 je bil definitivni učitelj v Limbušu, nato pa je postal nadučitelj pri Devici Mariji v Puščavi. Leta 1889 je dobil mesto nadučitelja na takrat še dvorazredni ljudski šoli v Mozirju. Tam je ostal v službi kar 26 let do upokojitve leta 1915.

Trubarjeva hiša literature, 28. januar 2021 ― Ljubil je domovino, da se je razjokal že ob samem imenu njenem; na očitni cesti ji je ponujal svojo srčno kri in trpel je hudo, ker ni bilo tistih dob nikakšne priložnosti za plemenito junaštvo. Pa da bi si vendarle ne mogel očitati brezdelja in mlačnosti, je stikal po skrivališčih za strahopetci, tiholazci in sebičneži, in kogar je zalotil, ga je zgrabil za ovratnik ter ga vlekel brez milosti na kamen sramote. Kadar je stopal med ljudmi z napetimi koraki, visoko čelo ovenčano s svetlimi kodri, so kazali za njim, šepetali: »Glejte ga, to je tisti, to je on!« Ivan Cankar: Ogledalo (kratka zgodba)

Trubarjeva hiša literature, 28. januar 2021 ― V eseju se bom ukvarjal z nekim kritiškim aspektom, ki me že dolge bode. Gre za nek kriterij, za katerega sem opazil, da mu sledim, ko ocenjujem različna filmska in prozna dela. Ki ga, na nek način, v delih tudi iščem. Zato je ta esej naravnan tudi kot samorefleksija nečesa, čemur sem doslej pri ocenjevanju sledil bolj kot občutku. Morda ta kriterij ni dovolj širok, da bi vanj sodila vsa dovršena dela, morda pa je po drugi strani tako širok in tako splošen, da lahko vanj z malo argumentacijskega truda spravimo karkoli; a ker vem, da mi je osebno ta kriterij pomemben, se mi zdi edino pošteno poskusiti govoriti o njem. Recimo, da je delovna verzija tega kriterija vprašanje, ki se mi vedno znova vrača: ali je delo radikalno razvilo svoje nastavke? Ali je šlo »do konca«? In kaj to, da gre do konca, sploh pomeni? In kako se naj sploh zgodi to »radikalne razvitje svojih zastavkov«?

Trubarjeva hiša literature, 28. januar 2021 ― UVOD Bolonjski knjižni sejem je leta 2019 med svoje vsebine uvrstil intermedialni projekt, v katerem v ospredje postavlja dve pomembni veji umetnosti za otroke v obdobju zgodnjega otroštva (od nič do šest let): literarno in gledališko. Dejstvo, da je bolonjski knjižni sejem med svoje vsebine uvrstil tudi povezovanje literarnega z gledališkim medijem, kaže na prakso, ki je v gledališčih za najmlajše po svetu že nekaj časa prisotna, hkrati pa je, še posebej na evropski ravni, viden tudi precejšen porast zanimanja in spodbujanja tovrstne kulturno-umetnostne vzgoje ter intermedialnosti. Nadalje je realizacija tovrstnega projekta pomembna tudi zato, ker sta literarna in gledališka produkcija za najmlajše in njuno vrednotenje še vedno nekoliko odrinjeni iz akademskih in kritiških krogov. Prispevek se posveča raziskovanju možnih vzrokov za tovrsten primanjkljaj, predstavitvi problematike, ki se vzpostavlja okrog dvojnega naslovnika, okrog odnosa med odraslimi ustvarjalci ter otroškimi naslovniki, ter išče možne kritiške vstope znotraj prenosa otroških kulturno-umetnostnih vsebin.

Trubarjeva hiša literature, 28. januar 2021 ― V eseju se bom ukvarjal z nekim kritiškim aspektom, ki me že dolge bode. Gre za nek kriterij, za katerega sem opazil, da mu sledim, ko ocenjujem različna filmska in prozna dela. Ki ga, na nek način, v delih tudi iščem. Zato je ta esej naravnan tudi kot samorefleksija nečesa, čemur sem doslej pri ocenjevanju sledil bolj kot občutku. Morda ta kriterij ni dovolj širok, da bi vanj sodila vsa dovršena dela, morda pa je po drugi strani tako širok in tako splošen, da lahko vanj z malo argumentacijskega truda spravimo karkoli; a ker vem, da mi je osebno ta kriterij pomemben, se mi zdi edino pošteno poskusiti govoriti o njem. Recimo, da je delovna verzija tega kriterija vprašanje, ki se mi vedno znova vrača: ali je delo radikalno razvilo svoje nastavke? Ali je šlo »do konca«? In kaj to, da gre do konca, sploh pomeni? In kako se naj sploh zgodi to »radikalne razvitje svojih zastavkov«?

Trubarjeva hiša literature, 28. januar 2021 ― Če želimo pri spoznavanju neke teme dognati nova dejstva ter se izogniti špekuliranju, potrebujemo urejene podatke in pravilno postavljena vprašanja, ki jih lahko prevedemo v naš algoritem iskanja. Takšen pristop ima prednost pred ugibanjem, empatijo in izkušnjami. V tem se skriva razlika med hard in soft knowledge (trdim in mehkim znanjem). Če pa se moram zamisliti nad kritiko v literaturi, mi ne preostane nič drugega, kot da jo obravnavam skozi mehko znanje. V koncih, o katerih je govora – to je Češka in češka književnost leta 2020 – jasnih podatkov o kritiki ne meri nobena študija ali poglobljena literarnosociološka sonda, zato se na dobro kvantificirane podatke ne da opreti. Ker želim nadaljevati vsaj nekoliko metodično, bom poskusil črpati iz osebnih izkušenj ter se sklicevati na kontekst, v okviru katerega sem le-te pridobil.

Trubarjeva hiša literature, 28. januar 2021 ― Ljubil je domovino, da se je razjokal že ob samem imenu njenem; na očitni cesti ji je ponujal svojo srčno kri in trpel je hudo, ker ni bilo tistih dob nikakšne priložnosti za plemenito junaštvo. Pa da bi si vendarle ne mogel očitati brezdelja in mlačnosti, je stikal po skrivališčih za strahopetci, tiholazci in sebičneži, in kogar je zalotil, ga je zgrabil za ovratnik ter ga vlekel brez milosti na kamen sramote. Kadar je stopal med ljudmi z napetimi koraki, visoko čelo ovenčano s svetlimi kodri, so kazali za njim, šepetali: »Glejte ga, to je tisti, to je on!« Ivan Cankar: Ogledalo (kratka zgodba)

Trubarjeva hiša literature, 28. januar 2021 ― Če želimo pri spoznavanju neke teme dognati nova dejstva ter se izogniti špekuliranju, potrebujemo urejene podatke in pravilno postavljena vprašanja, ki jih lahko prevedemo v naš algoritem iskanja. Takšen pristop ima prednost pred ugibanjem, empatijo in izkušnjami. V tem se skriva razlika med hard in soft knowledge (trdim in mehkim znanjem). Če pa se moram zamisliti nad kritiko v literaturi, mi ne preostane nič drugega, kot da jo obravnavam skozi mehko znanje. V koncih, o katerih je govora – to je Češka in češka književnost leta 2020 – jasnih podatkov o kritiki ne meri nobena študija ali poglobljena literarnosociološka sonda, zato se na dobro kvantificirane podatke ne da opreti. Ker želim nadaljevati vsaj nekoliko metodično, bom poskusil črpati iz osebnih izkušenj ter se sklicevati na kontekst, v okviru katerega sem le-te pridobil.