Hiša kulture v Pivki, 5. maj 2021 ― Nina Slejko Blom: Ali bo tako za vedno11. – 28. maj 2021Kustosinja razstave: Mojca GrmekNina Slejko Blom je mednarodno uveljavljena vizualna umetnica, ki v svojem delu povezuje osebno in intimno s kritičnim odnosom do sveta umetnosti in njegovih institucij ter različnih drugih struktur moči.Na tokratni razstavi ironično problematizira situacijo zadnjega leta, ko naše vsakdanje življenje krojijo ukrepi za preprečevanje širjenja epidemije nove koronavirusne bolezni, s posebnim poudarkom na posledicah, ki jih imajo na področju umetnosti in kulture. Razstava posredno govori tudi o tem, da so ukrepi (vsaj v Sloveniji) selektivni, nesorazmerni in pogosto nerazumljivi, zato pri ljudeh zbujajo odpor in različne oblike nepokorščine; med temi je gotovo najbolj razširjen pojav »odprtih zadnjih vrat«, ko ponudniki strankam omogočajo omejen dostop do svojih storitev in blaga pri zadnjem vhodu. V skladu s tem obiskovalec, ki si želi ogledati razstavo Nine Slejko Blom, obstane pred zaprtimi vrati v galerijske prostore, vendar se z osebjem galerije lahko dogovori za vstop skozi »zadnja vrata« in si v eni od sob ogleda razstavo v omejenem obsegu; pri tem se izraz omejeni obseg nanaša na prvotni koncept razstave, ki ga je umetnica pripravila pred letom dni, ob povabilu galerije, ko je bila situacija povsem drugačna. Na razstavi v omejenem obsegu umetnica predstavlja svojo celotno knjižno produkcijo – umetniške zine in knjige – v prijetnem in udobnem ambientu, ki spominja na dnevno sobo, skratka, v okolju, ki je v zadnjem letu postalo vsakomur od nas naravni habitat.Razstava kot zaokrožena postavitev torej na splošno govori o neznosnosti celotne situacije, v kateri smo ujeti zadnje leto, še posebej pa o vplivu, ki ga ima ta situacija na delovanje umetniškega sistema; o dilemah okrog zaprtja muzejev in galerij, o (ne)smiselnosti razstav brez otvoritev in obiskovalcev, o (ne)možnosti umetniške produkcije v dnevni sobi, o omejenem dostopu do materialov itd., s tem pa tudi o splošnem sta

Notranjsko primorske novice » Kultura, 5. maj 2021 ― Mladi harmonikar Tristan Cernatič na sprejemu pri županu Featured Postojna – Postojnski župan Igor Marentič je 26. aprila sprejel mladega harmonikarja Tristana Cernatiča, ki je inštrument prvič prijel v roke pri rosnih treh letih, v Postojni pa so zanj podrobneje slišali leta 2019, ko je zmagal na tekmovanju Postojna ima talent. Letos je osvojil zlato plaketo na mednarodnem tekmovanju Celeia 2021. Harmonikar Tristan Cernatič, sprejem pri županu Občine Postojna, 26. april 2021 Foto: Občina Postojna Tristan je danes star devet let, za seboj pa ima že kar nekaj nastopov, so sporočili z občine. Pri treh letih je v roke prvič prijel diatonično harmoniko, ki so mu jo kupili stari starši. Pokazal je veliko željo po igranju in kar po posluhu zaigral nekaj slovenskih zimzelenih melodij. Ker je bil za učenje v glasbeni šoli še premajhen, ga je pod svoje okrilje vzel mojster diatonične harmonike Zoran Lupinc, ki je staršem med drugim predlagal, naj preizkusijo še klavirsko harmoniko, češ da bo mali glasbenik tako širil svoja obzorja in spoznaval nove melodije. Minevala so leta in Tristan je z velikim entuziazmom raziskoval različne zvrsti glasbe od tanga in džeza do makedonskega melosa. V tem času je zmagal tudi na tekmovanju Postojna ima talent. S sedmimi leti so ga starši vpisali v glasbeno šolo v Logatcu, kjer je po opravljenih sprejemnih izpitih nadaljeval šolanje pri Luki Jerončiču. Po vpisu se je začelo novo poglavje na njegovi poti. Podpora in znanje, ki ga Jerončič prenaša na Tristana je že obrodilo prve sadove na mednarodnem tekmovanju Celeia 2021, na katerem je osvojil zlato plaketo. Poleg glasbene šole obiskuje še učne ure pri znanemu slovenskemu virtuozu klavirske harmonike Marku Hatlaku, kjer izpopolnjuje svojo željo po igranju džeza, tanga in ostalih zvrsti glasbe, so še sporočili z občine. iž ČlanekMladi harmonikar Tristan Cernatič na sprejemu pri županu se je najprej pojavil naNotranjsko primorske novice.#

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. maj 2021 ― Spremenjeni pogoji produkcije v zadnjem letu so pretresli načine snovanja razstav, zato se zdi smiselno, da se fokus s spektakla odprtja prestavi na razstavo kot organizem, polje povezav, ki ga poganjajo odnosi med posamezniki, vključenimi v proces. Prav na ta način delujejo umetnice, ki predstavljajo svoje delo na razstavi This situation has developed over a long time. Njihovo raziskovanje medija razstave kot ustaljenega načina dajanja v vidno – točke udejanjanja razmerij moči med ključnimi akterji umetnostnega sistema, pa je v času poplave spletnih kulturnih vsebin še toliko bolj vredno premisleka in pozornosti. Vprašanja praks produkcije in institucionalizacije umetnosti, ki smo jih z umetnicami Pio Louwerens, Adrijano Gvozdenović in Nino Goropečnik raziskovale v procesu snovanja razstave, so tako dobila nove razsežnosti, saj so se pogoji za delo in načini vzpostavljanja vidnosti fundamentalno spremenili. Prakse sodelujočih umetnic so v prvi vrsti performativne in raziskovalne, problematizirajo svoj odnos do dokumentacije in raziskujejo potenciale dogodkovnosti. Ta pa ima trenutno spremenjene parametre in časovnost − namesto fizične prisotnosti in ustvarjanja začasnih kolektivih prostorov daje prednost novim načinom pozornosti in aktivacije gledalca. Z razstavo poskušamo odpirati prostor za premislek konvencij postavljanja razstav in pogojev, na katere pri tem pristajamo. Da v polju vidnega sploh lahko izjavljamo, moramo posnemati že obstoječe strategije, jih apropriirati, ne navkljub, ampak zaradi silnic v polju umetnosti. Ko uporabljamo in delamo s tem, kar nam je že na voljo v instituciji, reapropriiramo okvir razstave in razmišljamo o načinih naseljevanja prostora, da bi tako morda ustvarile pogoje za drugačne pristope k ustvarjanju območij vidnosti. Poleg dejanskega prostora umetnice nagovarjajo predvsem diskurzivno raven – kontekst Galerije Škuc, v katerega vstopajo in ga nagovarjajo. Za to uporabijo orodja, kot so izhajanje iz ostankov prejšnje razstave, u