Knjižnica Slovenska Bistrica, 22. oktober ― Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica se je med letošnjimi počitnicami že četrto leto zapored pridružila BRALNEMU PROJEKTU POLETAVCI – POLETNI BRALCI, katerega nosilka je Mestna knjižnica Ljubljana. Koordinatorka projekta je Darja Kolar. Projekt Poletavci je bil tudi tokrat zelo dobro sprejet med mladimi bralci od šestega do dvanajstega leta starosti, prav tako pa tudi med njihovimi starši. Med počitnicami so izbrali 30 dni in brali 30 minut na dan. Prebrano so zapisovali v bralni seznam, starši pa so s podpisom potrdili, da so njihovi otroci res brali. Projekt Poletavci je v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica in vseh njenih krajevnih knjižnicah zaključilo neverjetnih, rekordnih 300 mladih bralcev. V letošnjem poletju se je knjižnica drugič pridružila tudi projektu NajPoletavci.  Vsi, ki so šteli vsaj trinajst in ne več kot šestnajst ter so prebrali vsaj tri knjige in o njihovi vsebini tudi kaj zapisali, so postali najboljši poletni bralci. V projektu NajPoletavci smo prejeli kar 38 pravilno izpolnjenih bralnih seznamov. Prav vsi so se razveselili bralne spodbude, ki so jo vzeli zelo resno in odgovorno. Projekt poteka vsako leto od 10. junija do 10. septembra. Namen projekta je spodbujati branje in obiskovanje knjižnice tudi v času počitnic. Otroci lahko berejo karkoli (knjige, revije, časopise …). Pomembno je, da otrok vztraja pri branju tako dolgo, da ga zgodba posrka vase in mu postane zanimiva. Ob tem pa mu bogati znanje, bralne navade in govor ter širi besedni zaklad in njegovo širino obzorja. Ključnega pomena je, da otroci s pomočjo branja v projektu sami pridejo do spoznanja, da so v veščini branja napredovali in jim je le-to postalo rutina in dobra navada za vse dni v letu. Za zaključek projekta je knjižnica vsem sodelujočim podarila film Divja robotka, posnet po istoimenski svetovni knjižni uspešnici avtorja Petra Browna. Vsi sodelujoči poletni bralci so pred zaključno prireditvijo prejeli tudi priznanje in majico, ki je bila hkrati

Airbeletrina, 22. oktober ― Redko se zgodi, da roman zareže tako globoko. Zaradi tega je še pomembneje, da pravkar poslovenjeni roman in avtorico predstavimo širši javnosti, saj je bila nepravično prikrajšana za nastop na lanskem frankfurtskem knjižnem sejmu. Adania Shibli, rojena leta 1974 v Palestini, danes živi v Berlinu. Govori več jezikov, a piše izključno v arabščini. V več intervjujih je dejala, da ji materni jezik predstavlja prostor najintimnejše svobode, paradoksalno pa ji ta svoboda omogoča, da pokaže grozo in pritisk življenja pod okupacijo. *** O tem je treba pisati. Pa čeprav se sprašujem o smislu še ene literarne kritike. O ponovnem poskusu umestitve literarnega dela v prostor in čas. In to zdaj, ko se zdi, da smo preposlušali vse podkaste, šli na vse politične pogovore, prebrali vse članke, vse informacije so nam dostopne, vsi vse vemo. Literarna kritika pa je le primerjava, le analiza, interpretacija in/ali vrednotenje literarnega dela. Kolegica Iva Ramuš Cvetkovič je nedavno odlično zapisala v članku Razprava o naravi zla in genocidu kot njegovem ultimativnem izrazu: »’Zgodovina nas uči, da se iz nje ne naučimo ničesar’ – ta, nekoliko parafrazirana Heglova misel je v svoji paradoksalni naravi čudno smiselna. V svojem temeljnem bistvu namreč opozarja na to, da se temačni izbruhi zla, ki jih človeštvo v zgodovinski retrospektivi opredeli kot ‘napake’ ali ‘ekscese’ in zapriseže, da se nikdar ne bodo več ponovili, prav ciklično ponavljajo. Vendar pa se tu misel ne konča. Vsebuje namreč tudi prvi del, trditev, da zgodovina kljub temu človeštvu ponuja možnost učenja. Uporabljena nedovršna oblika glagola ‘učiti’ opozarja, da zgodovina neprestano uči. To, ali se bomo na koncu iz tega kaj naučili in glagol spremenili v dovršno obliko, pa je odvisno od nas.« (Objavljeno v zborniku Odklonsko, nepravo in zlo(činsko) v krizi neoliberalnega kapitalizma in zahodnega imperializma: razprave ob sedemdesetletnici Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 2024.) Pri