13. brat,
13. november 2016
― Pred dobrim mesecem dni smo z Iamdisease odigrali koncert v Izoli. V novem prostoru za različne dogodke, med drugim tudi za koncerte. Poimenovan Argo. Prostor nekdanjega Delamarisa in njegove paštete Argeta. Argo kot mitološka ladja Argonavtov, ki so pod vodstvom Jazona iskali zlato runo. Že malce razvajeni urejenih mladinskih klubov in koncertnih dvoran smo z začetnim nezaupanjem opazovali priprave na koncert v zapuščenem industrijskem objektu. Koncert se je tokrat odvijal v kletnem prostoru, saj naj bi se tako izognili morebitnim policijskim intervencijam zaradi domnevnega hrupa. Novi prostori. Počutiš se kot pionir, ki prinaša nove vsebine na neznana ozemlja. Na ozemlje, ki je samo še prebivališče senc preteklosti, duhov nekdanjega delavstva. Sam večer je sicer minil brez posebnosti. Nova točka, kjer si pustil zvočni odtis s svojo glasbo. A očitno ni vsak večer tako. Argo oz. natančneje ljudje, ki organizirajo dogajanje v prostorih, so izpostavljeni policijskim akcijam legitimiranja, mešanice formalno neformalnih pritiskov, ki ga vsaka pojava uniformirane represivne sile zavestno ali nezavestno izzove. Z jasnim sporočilom, da so aktivnosti v zapuščenih industrijskih prostorih nezaželjene, saj potekajo na tujem ozemlju. Na ozemlju nad katerim upravlja DUTB, t.i. slaba banka, država v državi, vrhunski pol birokratski pol komercialni organizem, ki mešetari s pogorišči večne tranzicije. Policija igra tukaj dvojno represivno vlogo; po eni strani varuje javni red in mir, saj je očitno takšno delovanje za nekoga moteče ali pa se ne sklada z želeno podobo mesta Izole, po drugi strani pa ščiti zasebno lastnino, ki je v našem primeru de facto državna lastnina, v nekem širšem smislu last vseh nas. Znana zgodba, ki se vsakih nekaj mesecev pojavi v naši deželici. Neupravičena, samovoljna zasedba zasebne lastnine. Uzurpante je potrebno pregnati, zlepa ali zgrda. Tako veleva zakonodaja, tista pravila, ki nam omogočajo in urejajo sobivanje. A pojdimo za trenutek proč od pravne s