Konteksti (Tomaž Bešter), 21. januar 2018 ― vir slike: emka.si Moje branje Dekline zgodbe ima podoben pedigre kot branje Lainščkove knjige Ki jo je megla prinesla. Kar pomeni, da sem ob prvi izdaji pri nas bil v drugih svetovih, drugih časih in z drugimi obveznostmi, zato je šlo mimo mene. Margaret Atwood je s prevodom Dekline zgodbe k nam prišla še pred (1990) Lainščkovo prvo izdajo in takrat sem bil v resnici še premajhnen za takšna branja. A k sreči je pred kratkim tudi na zaslone prispela istoimenska serija, ki je narejena po natanko tej literarni predlogi, kar je najbrž botrovalo tudi ponovni izdaji slovenskega prevoda, ki je luč sveta ugledala v pomembni zbirki Roman pri Mladinski knjigi, v prevodu Miriam Drev. In prav je tako. Gre za izvrstno delo, v katerem se napeto bojujejo ideje, domišljija, politika in človeškost na robu svojega obstoja. Vse to kar ob koncu branja pusti brazde v zavesti, ki na način najboljših knjig pelje k pazljivejšem dojemanju tega kaj pa če... in s pristavkom, da vse to nemara ni tako zelo daleč stran. "Svoboda je dveh vrst," je rekla teta Lydia. "Lahko si svobodna, da počneš kaj, ali osvobojena česa. V dneh anarhiije je obstajala prva svoboda, zdaj vam dajemo osvobojenost. Nikar je ne podcenjujte." Deklina zgodba prihaja v novi podobi z naslovnico Tine Dobrajc, ki se zdi najboljša izbira za oblikovanje naslovnice, saj se zdi, da zna izjemno dobro ujeti podobo ženske v zgodovinskem in naravnem preščipu tega, kar se ji dogaja, obenem pa v ilustracijo ujeti jezo, nemoč, žalost in hrepenenje hkrati. Natanko to je na delu tudi na odlični ilustracji za Deklino zgodbo. V rdeče odeta, utišana ženska, ki je oropana dostojanstva in telesa. Odtis na platnici, ki nalašč deluje kot rana, kot krvavi madež, ki se nadaljuje v strani besedila. In napis naslova, ki preči podobo krvave dekle in v oddaljenem pogledu aludira na križ, žrtev in predvsem prepoved. Prepoved, ja. Če bi z eno besedo moral opisati naslovnico Tine Dobrajc, bi stavil na prepoved. Prepoved česa? Življenja, žel