Kriterij.si, 7. september 2018 ― (Ne)srečna naključnost zaporedja festival Mladi levi 2018 Urednik Fri, 09/07/2018 - 10:49 (Ne)srečna naključnost zaporedjazapis o predstavi Sprožilec sreče Dvanajst mladostnikov v starosti od osemnajst do triindvajset let ob posedanju za dolgo, pravokotno, z belim prtom prekrito mizo v začetnem prizoru predstave Sprožilec sreče spominja na umetnino Zadnja večerja Leonarda da Vincija. Trenutek je nabit z napetostjo, saj je format uprizoritve za gledalce še zavit v skrivnost, nastopajoči pa čakajo, kateri izmed njih bo prvi padel pod strelom iz 'pištole', ki deluje po načelu ruske rulete. Strel barvastega prahu, ki s svojo estetiko nekaj primarno zelo nasilnega spremeni v na fotografijah prekrasen trenutek, ne pomeni zaključka, konca zgodbe. Pomeni začetek, saj se v 'pištoli' skriva listek z izzivom, vprašanjem, na podlagi katerega izbrana 'žrtev' na odru pripovedujoč oživi osebno zgodbo. Ruska ruleta, katere usodni strel pomeni začetek zgodbe, je v predstavi Ane Borralho in Joãa Galanteja sprožilec njene dramaturške strukture. Sam format predstave je sicer pripravljen že vnaprej, vendar je izvedba posamezne predstave močno odvisna od nastopajočih ter od naključja, ki narekuje zaporedje zgodb in pripovedovalcev. Nastopajoči, ki s seboj prinesejo kontekst, povezan z njihovo osebnostjo, zgodovino in ne nazadnje tudi družbenim razredom ali statusno skupino, z izbiro zgodbe in tonom pripovedovanja ustvarjajo atmosfero, ki pa se je v ljubljanski izvedbi razvila v zelo nerazgibano in neživahno. Kljub temu da sta se avtorja koncepta odločila, da se občinstvu ne razkrijejo izzivi ali vprašanja, skriti v 'pištolah' ruske rulete, so se iz nekaterih pripovedi izluščile vsaj okvirne tematike. Razpenjale so se od smrti in samomora pa do sreče in religije, vendar je vseskozi v zraku obstajal občutek nenavdušenosti in neenergetičnosti, zdolgočasenosti, med katerega sta se ob nekaterih zgodbah vmešali še resnobnost in žalost. Med predstavo postaja vzdušje med nastopajočimi

Kriterij.si, 4. september 2018 ― Poskus dehierarhizacije festival Mladi levi 2018 Urednik Tue, 09/04/2018 - 14:47 Poskus dehierarhizacijezapis o predstavi Rudarske zgodbe Adrian van der Weel v delu Spreminjanje naše besedilne zavesti zagovarja tezo o svetovnem spletu kot morda celo prvem dehierarhiziranem medijskem okolju. Njegova teza izhaja iz povsem preprostih zdravo-za-gotovo predpostavk: živimo v družbi visoke (klasične) pismenosti in izredno razširjenega dostopa do medmrežja, ta pa ponuja možnost nenehnega dodajanja vsebin za vsakogar, tako rekoč povsod, ob čemer pa umanjka precejšnje število filtrov, sicer znanih iz klasičnih medijev. Če so bile te teze še legitimne v 'divjem času interneta' (recimo v 90.), pa dandanes velja do njih gojiti vedno večji zadržek – pomislite samo na takšne in drugačne sporazume (beri: ACTA, CETA ipd.), zakup internetnega prostora, kanalizacijo vsebin skozi povsem hierarhizirane medije itd. Seveda je zadržek lahko legitimen tudi brez te spremembe: menim, da van der Weel ni upošteval vseh vidikov oz. ravni hierarhiziranosti. Kdo je tisti, ki se sploh odloči posredovati vsebine po medmrežju? Je mogoče hierarhizirati glasove že po liniji (ne)naklonjenosti različnim tipom diskurza, ki jih lahko srečamo na spletu? Tovrstnih vprašanj zlepa ne zmanjka, odpirajo se sama od sebe in sam sem mnenja, da so postala globoko zakoreninjena v povsem vsakodnevno realnost tega trenutka. Kot nekakšen odvod tega je bržkone mogoče gledati tudi predstavo Rudarske zgodbe. Naslov (je v njem kanček ironije?) implicira nekakšno estetiko (in bržkone tudi etiko) socialnega realizma, pred nami na odru pa se razgrne precej drugačen pristop, brez izrazitega (morda pričakovanega) jadikovanja in pretiravanja, ki naj v središče nujno postavi malega človeka oziroma natančneje: njegovo tragedijo. Seveda je mali človek navzoč v predstavi, a morebitna gonja proti socialnemu realizmu ne sme zapasti v kakšen revanšizem, mali človek je pač osrednji del (in osrednja žrtev) zgodbe, v kateri kon