Kriterij.si, 9. december 2020 ― Kristian Koželj Umetniške krajine doma - drugi val Urednik Wed, 12/09/2020 - 13:42 Urednikovo povabilo k refleksiji o umetnosti, po kateri posegam v teh karantenskih tednih in mesecih, me je ujelo nekoliko nepripravljenega za soočenje z dejstvom, da je moja bera v tem obdobju na prvi pogled zanemarljiva. Glede na ves čas, ki mi ostaja, še posebej spričo dolgotrajne bolniške, v kateri sem se znašel tik pred zapiranjem, bi lahko pričakoval, da se bo prebranega, videnega in poslušanega nakopičilo precej več. Tega ne pišem iz potrebe po (samo)opravičevanju, bolj iz presenetljivega prebliska, da obsežnejšega umetniškega inputa v tem trenutku ne pogrešam. Nasprotno, hvaležen sem, da sem selekcijsko sito zgostil do te mere, da skozenj prepuščam le tisto, kar me usmerja v molk in nekako nadaljuje procese, v katere sem vstopil pred dobrim letom. Moje zadnje mesece je pomembno zaznamovala tudi odločitev za vrnitev k študiju teologije, ki sem ga pred skoraj desetletjem tik pred koncem opustil. Branja mi tako ne manjka, a gre predvsem za strokovno literaturo. V tem segmentu sem se posebej potopil v Rupnikovo knjigo Po Duhu. Jezuit in Prešernov nagrajenec p. Marko Ivan Rupnik je eden od enajstih teologov, ki jih je sedanji papež Frančišek lastnoročno izbral, da z različnih teoloških vidikov utemeljijo njegovo vizijo razvoja Cerkve, da bo zmogla epohalni prehod, v katerem se je znašla – Rupnikova teologija je teologija nenehnega vračanja k izvoru, k življenju na način sina, umik s Konstantinovega prestola posvetne oblasti in časti. V središču te teologije, če si smem glede na omejeni prostor privoščiti grobo posplošitev, je torej koncept sinovstva – svobode, ki se izpolnjuje v pokorščini do te mere, da si dovoli kenozo – odpoved lastni božanski naravi. Exploring Kenotic Christology je druga knjiga, po kateri posegam vedno pogosteje, saj koncept kristološke kenoze na neki ravni korespondira s suspenzom igralčevega ega v igralski metodi K. S. Stanislavskega in Leeja Strasberg