Novice

zadetki za Festival Mladi levi

Borštnikovo srečanje je pripravljeno

Borštnikovo srečanje, 25. maj 2022 ― "Letošnje Borštnikovo srečanje je namenjeno angažiranemu, odprtemu in sodelujočemu občinstvu, zasnovano je kot skupnostno in vključujoče dogajanje, ki generira nove kontekste, ob tem nepoznano povezuje z znanim, predvsem pa oblikuje središče za kulturne transferje in platformo za komunikacijo." Aleš Novak, umetniški direktor Borštnikovo srečanje bo letos v Mariboru potekalo med 30. majem in 12. junijem. Osrednji del festivala predstavlja šestnajst zelo različnih, vrhunskih slovenskih uprizoritev, ki se bodo potegovale za festivalske nagrade. Vsebino zaokrožuje še osem slovenskih uprizoritev v spremljevalnem programu. Festival ohranja tudi mednarodno razsežnost – občinstvu bo na voljo pet vrhunskih tujih uprizoritev. Borštnikovo srečanje prinaša tudi refleksijo gledališke prakse in teorije s pogovori o predstavah, z okroglimi mizami in predstavitvami strokovne literature, z razstavami in koncerti, z mednarodnim sodelovanjem in s promocijo slovenskega gledališča v tujini.  Festival se bo začel v ponedeljek, 30. maja, z Mladim gledališčem, ki se letos osredotoča na sprejemanje in vključevanje ter gledališke postopke za vnos raznolikosti, vse pa povezuje vprašanje pomena zgodbe za uprizoritev, učni proces in vzgojo posameznika v odprtega, empatičnega in solidarnega človeka. Program obsega sodobno baletno predstavo 9 v produkciji uveljavljene kanadske plesne skupine Cas Public, dve uprizoritvi animiranih objektov (Svetlonos v izvedbi slovaške zasedbe Odivo in intermedijski kabaret Matije Solceta po motivih pripovedke Martin Krpan z Vrha Frana Levstika Mesarica, ki bo brezplačno na ogled na Grajskem trgu), razstavo dokumentarnega gradiva, zbranega med delovnim procesom performansa Slovenski pasijon Mariborčanke Line Akif, performativni sprehod po mestu Poezija mesta, tri delavnice in strokovni posvet. Med 1. in 3. junijem se bo festival nadaljeval z večdnevno mednarodno konferenco Gledališka vključenost – socialna aktivacija, ki se bo ukvarjala z vpr

Happy 2022!

Bunker, 20. december 2021 ― The transition to a new year is an agreed turning point – people have agreed to count the time in this way, and now we respect the transition. People from the theater world are counting years by seasons, and the Mladi Levi festival that happened in August seems to has happened already a year ago, […] The post Happy 2022! appeared first on .

Kako je biti zaprt: kratka študija treh primerov

Kriterij.si, 3. november 2021 ― Kako je biti zaprt: kratka študija treh primerov festival MLADI LEVI 2021 - drugič Urednik Wed, 11/03/2021 - 11:33 Kako je biti zaprt: kratka študija treh primerov Na Japonskem, v okrožju Šibuja v Tokiu, Ičika v majceni garsonjeri z naporom vstane s porumenelega jogija. Dvaintridesetletnica pobrca obleke, mange in prazne škatle za pico na levo in desno. Stopi po narejeni poti in poklekne pred mizico s prižganim prenosnikom, katerega pozdravni zaslon na ozadju čudovite plaže z ogromnimi števkami kaže uro čez polnoč. V New Yorku, na spodnjem Manhattnu, Riley v spalnici na spletu naroča hrano za prihajajoče dni. Pozornost konstantno usmerja proti odprtim vratom garderobne omare nekje na periferiji svojih oči. Okno v sobi je prekrito z roleto, čeprav ni še niti poldne. V Sloveniji, v Miklošičevem parku v Ljubljani, Siniša ob 18.00 za sabo zaklene vrata malo večje omare, ki jo je postavil pred Okrajnim sodiščem. Na pretočnem posnetku na YouTubu lahko gledamo, kako pod dvižno posteljo razporedi škatle s knjigami in hrano, s katerimi bo deset dni zaprt in sneman. Kako podobne so si situacije naših treh protagonistk? Ičika potegne vodo na WC-ju in med korakanjem iz kopalnice ošvrkne ogledalo nad umivalnikom. Obraz, ki ji vrne pogled, je čuden, tuj. Ičika čuti, da ljudem ne bi bil všeč. Celo malo bi se jim gnusil, koža je preveč suha, nos visi preveč na desno, veka leve oči je nekoliko nižje od desne. Gnus, ki ji vznika ob gledanju tega obraza, vzbudi občutek privlaka proti stolu ob računalniku. Morala bi k zdravniku, a ko pomisli na vhodna vrata, so ta neskončno težka, ne čuti se dovolj močno, da bi jih lahko premaknila. Ičika malce odgrne okensko zaveso in ob prodirajoči svetlobi opazuje ljudi, ki se eden za drugim počasi ustavljajo, obračajo glave in strmijo vanjo. Ljudje začnejo prihajati z druge strani ceste, da se ustavijo in strmijo vanjo. Začne jo stiskati v prsih. Izostri pogled na ulico. Ljudje hodijo po pločniku, vsak po svojih opravkih. Okno spet
Poezija Tadeje Logar govori v jeziku globoke ekologije

Poezija Tadeje Logar govori v jeziku globoke ekologije

Notranjsko primorske novice » Kultura, 22. oktober 2021 ― Poezija Tadeje Logar govori v jeziku globoke ekologije Featured V Slovenj Gradcu so 15. oktobra slovesno razglasili zmagovalca 20. Festivala mlade literature Urška. Uršljan 2021 je Alex Kama Devetak, med petimi finalisti, ki so se potegovali za laskavi naziv uršljan oziroma uršljanka pa je bila tudi Tadeja Logar z Bistriškega, ki je na festival poslala poezijo pod šifro prezimovanje. Na letošnjem natečaju javnega sklada za kulturne dejavnosti je sodelovalo 86 mladih literatov. Tadeja Logar, Ilirska Bistrica Foto: osebni arhiv Tadeja Logar je rojena leta 1994 in živi blizu Ilirske Bistrice. Kot so zapisali na Facebookovem profilu revije Mentor se je po zaključenem študiju slovenistike in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaposlila kot profesorica slovenščine na srednji šoli. »S poezijo si odgovarja na vprašanja in si vedno znova postavlja nova.« Logarjeva je na letošnji, jubilejni festival Urška poslala šest pesmi, ki jih je naslovila novi svet, rojene, stopnja ogroženosti, potovanje, nihče ni govoril o posledicah in dediščina. »Poezija, ki jo beremo od novega sveta do dediščine, govori v razkošnem, jasnem in elementarno vključujočem jeziku globoke ekologije,« je komisija zapisala v obrazložitvi. »Govori brezčasno in zdaj, kajti nič od tega, kar se nam bo zgodilo jutri, ni od včeraj, pač pa od vekomaj, kolikor trajajo ustaljene hierarhije in ustoličene nepravičnosti, in mi sedimo na vlaku s kovčki in vozovnicami, rečemo, da je nekaj treba spremeniti, in vagon kar noče speljati z mesta. Samo poezija, ki vrača besedo bitjem, ki nikoli niso pisale uradne zgodovine (»potovali sta vdova in hči brez otrok«), lahko tako vrvi in brbota od življenja. Obenem je to poezija, ki natančno razume banalnost zla:  […] »udobno se namestimo / in zdaj nam pentlja v laseh / nekoga pred nami / zakriva pogled na oder / nagibamo se na levo / nagibamo se na desno / med iskanjem večjih lukenj / trošimo čas nekoga / ki v vrsti za nami počne isto« […]. Moramo si za

Umetnost je preživetje

Kriterij.si, 27. september 2021 ― Umetnost je preživetje festival MLADI LEVI 2021 - drugič Urednik Mon, 09/27/2021 - 13:59 Zapis je kolaž mailov, sms-ov in pogovorov, ki so se godili med ogledi uprizoritev: Farm Fatale, Solo, Prijeten otok, Sad sam Matthaus, Europe to go, Babice, Slaba družba, Tihožitje. Na pisanje je vplivalo, da je Jaka je začel z vajami, Tery pa z udeležbo na Summer labu, ampak kmalu zatem s karanteno, zaradi tveganega stika.   Letošnji festival Mladi levi se že drugo leto dogaja v spreminjajočih se, a neizbežnih razmerah koronakrize in zdi se, da je tokrat zaznamovan drugače: lanski program se je prerinjal skozi negotovosti in poglabljal vezi z lokalnimi ustvarjalci, letošnji festival pa je zaznamovalo prepričanje, da sta pomembna ohranjanje vezi z akterji in (še) bolj trajnostno usmerjeno načrtovanje gostovanj lokalnih in manj lokalnih gostov, ki so festival že obiskali in postajajo festivalskemu občinstvu vedno bolj znani. Kljub temu je festival pogumno zakorakal v sfero in intenzivno buril mesto z ogromnim številom dogodkov, ki so kričali o nujnosti kulture in umetnosti ter njunih potencialih za ustvarjanje alternativnih prostorov in trenutkov (manipuliranja) pozornosti. Prostorov družbenosti in prostorov številnih potencialnih realnosti. Mladi levi, ki vedno pridejo pospremljeni tudi s kančkom grenkobe ob slovesu poletja (če pogledaš skozi okno, je že jesen!), vedno znova postanejo eden osrednjih ljubljanskih dogodkov, ki jim nikakor ne moreš uiti. Prav gotovo je bilo tako tudi letos. Bodisi ko kofetkanje popestrijo lirični utrinki bodisi ko med šetanjem po mestu ne vedoč naletiš na Europe to go skupine God’s entertainment. Poleg vseh obiskovalcev, katerih gneča po koronskih letih sočasno ustvarja tako val navdušenja kot pritajeni strah, se festival zagotovo dotakne tudi številnih mimoidočih. Ta ideja napeljuje na ključno misel, v katero bi lahko zgostili letošnji festival: umetnost je preživetje. Ko gre za ekološka vprašanja, ki tako močno zaznamujejo letošnji p

Umetnost za življenje, prazni bankovci za funte

Kriterij.si, 17. september 2021 ― Umetnost za življenje, prazni bankovci za funte festival MLADI LEVI 2021 - drugič Urednik Fri, 09/17/2021 - 09:49 Umetnost za življenje, prazni bankovci za funte Menjalni tečaj kulture ni predstava, temveč je interaktivni umetniški projekt v živo oziroma »live art«, kar je interdisciplinarni in multimedialni korak stran od performansa ali predstave, če jo razumemo klasično – kot oder ali black box, igralce, scenarij, režiserko. Ta podatek je po eni strani nekakšna formalnost, po drugi pa metoda, ki zelo uspešno združuje različne tehnike pripovedovanja zgodb, hkrati pa dopušča domišljiji in ustvarjalnosti veliko širši teren za raziskovanje samih sebe ter za poigravanje z idejami. To je lahko ali zelo slabo ali zelo dobro, in v kontekstu Menjalnega tečaja kulture bi se dalo odpreti tudi vprašanje meje med instalacijo in »live art« projektom. A veliko bolj smiselno je odpreti vprašanje meja in njihovega prehajanja, kot ga obravnava projekt avtorice Tanie El Khoury. Zgodba, ki nam jo umetnica deli s prikazi svojih družinskih spominov, ni zgolj družinska zgodba, temveč je zgodba o migracijah, vezanih na obmejni dom v Akarju med Libanonom in Sirijo, na obljubljeno deželo – Mehiko, na realnost bivanja v Angliji ter na reko, ki ne upošteva meja. Sliši se kompleksno, a takšno je tudi življenje. Vsebinski temelj projekta so intervjuji in preživeti čas z družinskimi člani, to so predvsem avtoričin oče, babica ter partnerji, stebri projekta pa so arhivski podatki in raziskovalno delo, zbrani in namensko ustvarjeni artefakti ter posneto video in zvočno gradivo. Ogrodje vsega so zgodbe o migracijah, medtem ko je predstavitev vsebine po formi - instalacija. Za podajanje pripovedi se uporabljata stara in tudi nova tehnologija, instalacija pa je prav tako ključna kot zgodba sama, saj jo soustvarja, skupaj z vsakokratnim gledalcem in gledalko, ki se odpravi v njeno raziskovanje. A pojdimo od začetka. Migracije, meje in begunske krize so tema ustvarjanja številnih umetnikov,

Zbiralke sanj

Kriterij.si, 6. september 2021 ― Zbiralke sanj festival MLADI LEVI 2021 Urednik Mon, 09/06/2021 - 15:14 Zbiralke sanj Naš vsakdan je mnogokrat določen s prostori, v katerih smo, mimo katerih hodimo, kjer se združujemo, pogovarjamo, zato redkokdaj presežemo meje drugih krajev, da bi se našli v njihovih medprostorih. Tudi gledališče, ki morda stoji čez cesto, se nekaterim zdi domačno, spet drugim tuje, nedostopno, nedomače, brez vezi z ulico nasproti. Pa vendar obstajajo trenutki, ko se te meje zabrišejo. Ta izbris in ustvarjanje medprostora si je dovolil hrvaški kolektiv Igralke. Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Anja Sabol in Vanda Velagić so si upale stopiti iz gledališča čez cesto, na ulice, izstopiti iz znanega vsakdana v drugi, drugačni vsakdan … Začelo se je, ko je Vanda Velagić zvečer pred spanjem, potem ko je po službi, premieri, vaji ali gledališki predstavi padla v posteljo, vedno znova z ulice slišala neznan zvok. Trk, trk, trk. Napela je ušesa, začelo jo je zanimati. Postala je pozorna, vklopila je svoj raziskovalni duh in ugotovila, da gre za sicer urejeno, staro žensko, ki s palico drega v smetnjake, da bi v njih našla plastenke. Na Hrvaškem namreč od leta 2005 velja zakon, ki omogoča, da ljudje lahko v trgovinah v zameno za denar vrnejo prazno plastenko. Zakaj bi to počela tako urejena gospa, zakaj bi to počela tudi ponoči? Svetovi so se začeli stapljati. Umetniška organizacija pod imenom kolektiv Igralke se je angažirala. Zatohle odrske deske in žametne zavese jih že zdavnaj niso več zanimale, njihov fokus se je spustil na ulico. Hotele so razumeti, kdo so upokojenke, ki jim dodaten ali pa celo večji del zaslužka pomeni unovčitev zavrženih plastenk. Raziskale so pokojninsko zakonodajo na Hrvaškem, ugotavljale, da prekarne oblike dela, delo na črno, prekratka delovna doba, težave z dokumenti in podobno, močno vplivajo na življenje žensk, ki so trenutno v pokoju. Veliko je takšnih, ki so obsojene na revščino, zato pobiranje odvrženih plastenk temeljno rešuje njihov social
Revalorizacija

Revalorizacija

Kriterij.si, 6. september 2021 ― Revalorizacija Performance Auction House FORSALE Urednik Mon, 09/06/2021 - 15:10 Revalorizacija »Postanite zasebni lastnik gledališke predstave in izkusite lepoto pravic in dolžnosti lastništva ter s privatizacijo ohranjajte skupno dobro.« Alma Selimović, generalna direktorica FORSALE Bi radi spremenili svet? Še nikoli ni bilo tako preprosto. Kupite si del dobre gledališke predstave! Iz gledalca se boste prelevili v solastnika in s tem vstopili v nove družbene odnose. Lea Kukovičič, pripadnica »necinične generacije« in teoretsko podkovana ustvarjalka, je zasnovala platformo, ki nam to omogoča: dražbeno hišo uprizoritvenih umetnosti FORSALE. Prva dražba je bila na festivalu Mladi levi, prodajala se je predstava kolektiva Beton Ltd Ich kann nicht anders, premierno izvedena leta 2016. Z muko se lotevam premišljevanja o FORSALE, saj sta avtorica in zavod Bunker okrog pojava spletla vodotesno diskurzivno mrežo, ki odgovarja na vsa vprašanja. FORSALE je projekt zavoda Bunker (piše v pogodbi). FORSALE je dražbena hiša v Bunkerjevi lasti in hkrati avtorsko konceptualno umetniško delo Lee Kukovičič (isto tam), po svoji pravni naravi pa je javna dražba lotov umetniškega dela. FORSALE je tudi nov poslovni model za gledališke hiše, ki ga lastnik namerava tržiti (povzema STA na podlagi izjav za javnost). Tu ni na delu lahkotna prisvojitev neke zunajumetnostne forme in diskurza, značilna za prakse 90. let, pač pa gre za rez v ekonomijo in avtonomijo avtorskega gledališča. FORSALE je »prostor, kjer verjamemo v gledališče in kjer obenem verjamemo v denar«, pravijo. In brez sramu oglašujejo. Sramežljivost Snovalci FORSALE se zavedajo, da koncept prodaje gledaliških predstav na licitaciji ni v skladu z intuitivnim dojemanjem umetnosti. Profesionalna produkcija umetnosti v naši družbi namreč vztraja v nekapitalističnem načinu. Poteka znotraj institucionaliziranega sistema, kjer se družbeno pripoznani posredniki na razpisih potegujejo za javna sredstva, ta pa nato na
KO STAVBE SPREGOVORIJO

KO STAVBE SPREGOVORIJO

Radio Študent, 6. september 2021 ― Na sobotni večer 28. avgusta smo imeli obiskovalci letošnje edicije festivala Mladi levi edinstveno priložnost seznanjanja z zgodbami, ki jih govorijo entitete, ki jim ‒ vsaj v verbalnem smislu ‒ te zmožnosti pogosto ne pripisujemo.
Zdrži, Leyla!

Zdrži, Leyla!

Kriterij.si, 1. september 2021 ― Zdrži, Leyla! festival MLADI LEVI 2021 Urednik Wed, 09/01/2021 - 14:12           Kaj dodati, ko sta Silke Huysmans in Hannes Dereere že vse povedala o malem otoku Nauru, za katerega sem prvič izvedela ravno od njiju? Spontani odziv na pretresljivo predstavitev je molk – molk iz nemoči, molk iz spoštovanja do njiju, ki sta stala tam v živo pred nami, in do tistih na njunih zaslonih, ki zmorejo, ker morajo. Tudi umetnika v času predstave nista spregovorila. A vendar ni nič ostalo zamolčano. Zanju so govorili podatki in posnetki, pričevanja uničujočih razmer na otoku, ki jima ga je kot redkim izjemam uspelo obiskati za kratek čas. Zanju sta govorili njuni telesi na odru, ki sta zavzeto brskali po elektronski shrambi otoških spominov. Telesi sta umolknili pred posnetimi glasovi pogosto preslišanih otočanov. Z otoka, ki predstavlja vse, česar nočemo, a se nam še kako že približuje: popolno in dokončno izkoriščenje ljudi in narave v imenu dobička za peščico samopoklicanih. Umetnika nas postavita v razmere na otoku s komunikacijo z mlado begunko Leylo, ki jo brezizhodnost in nasilnost utesnjujočega okolja potiskata v samomorilne misli. Ni edina. Razmere v begunskem centru, ki ga otok upravlja za bližnjo Avstralijo – ta tja deponira nezaželene prišleke –, so številne izmed teh potisnile v samopoškodovanje ali celo v smrt.     Otočani v zameno za umazano delo od Avstralcev prejemajo pomoč, ki jim omogoča preživetje po opustošenju otoka kot posledici večdesetletnega izkopavanja fosfata. Osiromašena zemlja otočanom onemogoča gojenje lastne hrane, odvisnost od cenenih uvoženih jestvin pa pri prebivalcih povzroča nevarno prekomerno težo in nagnjenost k sladkorni bolezni. Zato stara prebivalka otoka pravi, da njihov otok ni »prijeten otok«, kot so ga poimenovali zavojevalci z Zahoda, temveč je »otok ptičjih iztrebkov« (bird shit island). Iztrebki pa imajo moč pognojitve in morda, le morda, ponovne vzpostavitve ravnovesja na otoku. Tako kot nas ta ma

Nihče nikomur ničesar ne dolguje, razen svobode

Kriterij.si, 1. september 2021 ― Nihče nikomur ničesar ne dolguje, razen svobode festival MLADI LEVI 2021 Urednik Wed, 09/01/2021 - 13:18 Nihče nikomur ničesar ne dolguje, razen svobode Silke Huysmans & Hannes Dereere / CAMPO: PRIJETEN OTOK / PLEASANT ISLAND Če v Wikipedijo vtipkamo Nauru, da bi se pripravili na predstavo Prijeten otok, ki jo na oder prinašata Silke Huysmans in Hannes Dereere, po nekaj klikih ugotovimo, da gre za bivšo nemško kolonijo, ki se je leta 1968 osamosvojila, njen celotni gospodarski vzpon in kasnejši padec pa izvirata iz miniranja fosfata, ki ga je otok včasih bil poln, vse dokler ga niso popolnoma izropali. Davčna oaza, kjer je bila elektrika zastonj in kjer naj bi celotno prebivalstvo živelo luksuzno, se je spremenila v pekel. Prebivalci so zaradi zaprtja fosfatnega rudnika ostali brez vsega, stik z zunanjim svetom je skorajda nikakršen, samooskrbnost pa popolnoma nemogoča, saj na otoku zaradi uničene biodiverzitete ni mogoče gojiti ničesar. Poleg tega je otok zapor za begunce; vlada jih za Avstralijo (ki jim to "storitev" plačuje) zapira v centre za pridržanje pribežnikov, torej zapore oziroma migrantska taborišča. Kaj se dogaja na otoku Nauru, torej ni nobena skrivnost. A po vsej verjetnosti brez Silke Huysmansa in Hannesa Dereereja v Google nikoli ne bi vtipkali Nauru, mnogi smo namreč za otok slišali prvič. Na odru Plesnega teatra Ljubljana smo lahko videli dve beli projekcijski platni in Huysmansovo ter Dereereja, belgijska ustvarjalca, ki sta ob platnu stala vsak s svojim telefonom. Zaslona telefonov sta se projicirala na platni in vse, vizualna podoba, glasba in tudi besedilo, je izhajalo zgolj iz dveh mobilnih naprav. Celotna atmosfera je bila tako razgaljena pred našimi očmi, prav tako se je pred našimi očmi postopoma razgaljeval celoten postopek njunega raziskovanja. Začela sta z osebno noto, s pogovorom po WhatsAppu z eno izmed prebivalk otoka Nauru, ki se je odločila otok zapustiti in se odpravila na težko pot migrantke, nato pa nadaljevala z googlan

Ni plana B

Kriterij.si, 31. avgust 2021 ― Ni plana B festival MLADI LEVI 2021 Urednik Tue, 08/31/2021 - 14:31 Ni plana B Philippe Quesne: Farm fatale Morda si ljudje konec sveta res predstavljamo veliko lažje kot njegovo popolno transformacijo ali revolucionarno alternativo. Predvsem ekološka katastrofa se za vse kaže še najbližja, ekstremni prelom s to nedoločljivo prihodnostjo si težko predstavljamo, panično ločevanje odpadkov, kupovanje biorazgradljivih vrečk in ekološke solate pa se zdi kot pljunek v morje, v katerem se razliva nafta, na celino pa poliva glifosat. Nič presenetljivega ni, da je prav ta tema odprla 24. festival Mladih levov in nam s tem odprla še več vprašanj, kontradikcij in dilem ter zamajala moč naših dejanj. Francoski umetnik Philippe Quesne je pred petimi leti odprl festival s predstavo Noč krtov, to leto pa so se Mladi levi začeli s Farm fatale, prav tako v njegovi režiji. Avtor, po izobrazbi scenograf, za izhodiščno točko svojega ustvarjanja jemlje seveda scenografijo, ki jo razume kot enega izmed pomembnejših elementov za podajanje teme. Gledališče je za Quesna kot škatla, v kateri lahko na mikroravni preučuje človeški habitat, pa naj bo ta zvezan s potencialno realnostjo ali z apokaliptično prihodnostjo. Bel in prazen oder so tokrat polnili bale sena in štirje liki z maskami, ki so karakterizirale osebnosti vsakega od njih ter dopolnjevale njihov način gibanja in govora. Štirim glavnim protagonistom se kmalu pridruži še prišlek, tujec, popotnik, ki deluje kot klasična dramska funkcionalna figura, prek katere gledalci in gledalke ugotavljamo, kje smo se sploh znašli. Gre za prostor, kamor so se odmaknili ozaveščeni kmetje ali aktivisti po ekološki katastrofi, ki je povzročila izumrtje skorajda celotne biodiverzitete. Protagonisti na odru kakor na samotnem otoku oddajajo radijske valove, njihov program je sestavljen iz zvokov izumrlih ptic, prispevkov o ekološki krizi in intervjujev, ki so namenjeni predvsem okoljevarstvenemu ozaveščanju, kljub že storjeni škodi človešk

Kdo se oglaša?

Kriterij.si, 31. avgust 2021 ― Kdo se oglaša? festival MLADI LEVI 2021 Urednik Tue, 08/31/2021 - 14:28 Kdo se oglaša? Philippe Quesne: Farm Fatale Zdi se butasto ponavljati (ampak vendarle bom in kasneje tudi pojasnil, čemu), da so grozeče in tudi obstoječe ekološke katastrofe ne zgolj ena najbolj vročih (pun intended) tem tega trenutka in da po logiki stvari to ne bodo prenehale biti. A v nasprotju s številnimi drugimi novinarskimi tematikami za njimi resnično stoji strašljiva napoved, ki je po svoji naravi kompleksna, vseobsegajoča in večplastna, obenem pa jo je izredno zagatno nadzorovati in reševati. Še posebej, ko vidimo, da je to obenem vprašanje, ki se glede na njegovo resnost in prisotnost v javnem prostoru pravzaprav rešuje prav nenavadno in bizarno počasi, kadar se to sploh dogaja. Ker je (vse) to tako, se je vprašanje ekologije seveda močno poravnalo s sodobnim umetniškim izrazom, pa najsi gre za uprizoritvene umetnosti, likovno umetnost, literaturo, ne nazadnje tudi glasbo (posebej denimo v spektru etnomuzikoloških pristopov), arhitekturo ali kaj drugega. Odgovor na vprašanje, zakaj je to tako, se zdi enostaven: ne gre samo za potrebo po družbenem angažmaju, ki je blizu sodobnim zapovedim v polju umetnosti, temveč ekološka vprašanja močno vplivajo tudi na vprašanja o človeškem (kaj šele kakšnem drugem) stanju, zaznamujejo naš duhovni svet in kulturno podstat. Heck, v resnici zaznamujejo sam način produkcije umetnosti (to sem napisal, kot da je umetnost več kot vse drugo), kar je dobro vidno denimo v pisanju Amitava Ghosha, ki kot da ne verjame več v literaturo pred ekološko kataklizmo, ali denimo pri letošnji dobitnici in dobitniku Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo, Anne Lacaton in Jean-Philippu Vassalu, katerih ekološki stav gre nekako tako: »ne ruši, če ni treba« in »ni treba graditi, če ni arhitekturno utemeljeno«. Odrast, skratka. A če domača umetniška produkcija za temi trendi nekoliko zaostaja, je po drugi strani tovrstnih tujih primerov tako rekoč na pretek, s čimer
še novic