Konteksti (Tomaž Bešter), 13. marec 2014 ― Zelo zanimivo je, kako človek ob branju knjig potuje v času. Letos sem tako potoval že v 16. stoletje, pa tja v obdobje prve svetovne vojne, preletel nekaj zadnjih desetletij dvajsetega stoletja in se večinoma valjal tu nekje, kjer smo sedaj. V tej knjigi pa sem spet odšel na začetek 20. stoletja. Tja, kjer je že vse dišalo po začetku nove vojne. In to je pomemben podatek. Ljudje smo bitja, ki nas v marsičem pogojujejo okoliščine, v katerih se znajdemo. Ali vemo, da se bomo znašli. In jasno je, da bo groza sočloveka, ki ga ne poznam, ki sedi poleg mene in od kogar ne morem ubežati, toliko večja, če vem, da se pravzaprav velik del sveta pripravlja na vojno. Na ta ultimativni akt prestrašenosti, manifestacijo pohlepa in obupnih klicev želje po obstanku. In zaradi tega marsikaj še bolj grozljivo, neprijetno in tragično.In poizkusite si zamisliti, kakšne situacije obstajajo. Kakšne zares neprijetne. Takšna, kot je v bistvu tale, ko z vašo bralno koncentracijo skuša manipulirati nekdo, čigar namenov ne poznate. Takšna, kot je tale, v kateri vas nekdo skuša siliti v razmislek o nečem, kar je skrajno neprijetno. A ta, predragi sogovornik, ne bo niti približno tako neprijetna, ker od nje lahko odstopiš. Kadarkoli. Recimo zdajle. A v nekih drugih svetovih so situacije, iz katerih ne moreš odstopiti. In ti svetovi se bodo igrali s tvojo domišljijo, ker nikoli, prav nikoli, nikdar in v nobenem primeru ne dobiš zagotovila, da bodo ti svetovi ostali fikcija. (vir slike: emka.si) Svet, ki je prinesel izkušnjo takšne sila neprijetne situacije in ki je zabeljena s pričakovanjem vojne, morije, kakršne do takrat zgodovina ni poznala, je svet knjige, ki sem jo te dni čital. Brodolom je knjiga, ki bo poskrbela za mnoge neprijetne misli. Vendarle luksuz branja tiči prav v tem, da se grožnja pred mislijo, da se to lahko zgodi meni, brez težav kosa z olajšanjem, da knjigo lahko zaprem in takrat vse izgine, jaz pa sem že nazaj v krasnem svetu sedanjosti, brez težav, skrbi in napetosti (

Airbeletrina, 13. marec 2014 ― Pred leti, še preden sem vedel, kako okorna je njena proza in kako luknjičasta njena misel, sem na nekem letališču nabavil mehkoplatnično izdajo magnum opusa ameriške pisateljice Ayn Rand. Jebiga, naslov Atlas Shrugged je zvenel kul, naslovnica je bila okusno izrisana, v nepospravljenih sobanah moje utrujene betice pa je v oddelku za veliki ameriški roman in zahodnjaški literarni kanon zasvetila lučka. Kaj kmalu sem odkril, da Randova ni nikakršen Steinbeck. V 1069 strani dolgem špehu je za kakih 200 strani spodobne zgodbe, ostalo pa zasedajo suhoparni kvazifilozofski traktati, zaradi katerih je v zadnjem času knjiga postala priljubljeno čtivo neoliberalcev. Pa sem jo vseeno prebral do konca. Čeprav nisem ljubil ali sovražil nobenega izmed likov, čeprav so bile besede prej ukrojene po meri obrtniških priročnikov kot beletristike, čeprav se mi je objektivistična filozofija, ki knjigo preveva, zdela bolj porozna od kuhinjskega cedila.