Borštnikovo srečanje,
27. marec 2014
― Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča 2014 Bližalo se je svetovno gledališko praznovanje, ko imel sem nenavadne sanje: predme stopi starec, še vitalen, a hkrati prav monumentalen… Prisede in molči, a ni komot, čutim, da besede išče. Vprašam ga: ‘Kako vam je ime, gospod?’ Odvrne mi: ‘Slovensko gledališče.’ A: ‘O, v čast mi je, čez nekaj dni slavite, dovolite, da čestitam iz srca, s pripombo: Dobro se držite!’ B: ‘Eh ja, sinko, še predobro!, bi skrbniki moji ti odgovorili, kaj naj s starim, ni mu kraja, mi bi stroškov se znebili! Mi žepnine več ne dajo, v negotovosti me puščajo, prijatelje, ki delali so zame – že odpuščajo!’ A: ‘Dajte no, kaj vendar govorite, slovenskemu teatru ni na svetu para, z voljo, ustvarjalnostjo zdržite, nikdár še ni uspelo, komur vas ne mara! Zagotovo boste preživeli, vsaj dókler boste nas, ki radi imamo vas, imeli. Lahko nam praznik, ki ga zdaj slavite, s kakšno mislijo o ustvarjalcih popestrite?’ B: ‘Iskreno radosti me notranji pogled na gledališče