Poiesis,
16. maj 2016
― I. Hildebrant je zavpil WELAGA; pravzaprav je kriknil in se obrnil k Bogu, a moč konja ga je držala zase. Trepetal je, a vseeno dvignil meč. Tisto, kar je videl, ni bil več njegov sin. Tisto, kar je videl, so bili ostanki sovražnika, brezoblično telo, sinov obraz, ko se vzpenja proti konici njegovega meča. WELAGA! Zakaj Odoakerjeva ušesa še vedno slišijo? Zakaj njegove oči še vedno vidijo? In kje je konj, rezgetajoča gmota mesa, oglušela od krikov, na smrt prestrašena, skorajda slepa? WELAGA! In oče mu ne odpusti, ker ne ve, kaj dela. Nekje je vse to že zapisano. Z vso močjo udarjajo kopita, strah narašča, gosli smrti se zvijajo v dve gubi … Obrazi, ki jih ni poznal … Oče, ki mu ni verjel … Skušnjava, ki se ji ni uprl … Kriki, ki jih ni več slišal … Hildebrant je zavpil WELAGA! To je bilo vse, kar je zmogel, pravzaprav se je obrnil še k Bogu, s čudnim krikom je zahteval blagoslov … II. V škrlatni reki, ki se zdi prozorna, plavajo oči in ostanki bojne oprave. Nihče nikogar ne išče, nihče nikogar ne kliče. Oče, kje si bil tako dolgo? Sin, zakaj imaš tako [...]
