Konteksti (Tomaž Bešter),
3. junij 2016
― Nedavno nazaj mi je profesor Hladnik na nekem predavanju predstavil izraz zaviralci branja. Gre za povsem objektivne ovire, ki se nesramno mečejo pred noge vsem željam in hrepenenju po branju. Te ovire po sebi seveda niso nič krive. Pač sestavni del življenja. Ne gre drugače. In tudi prav je tako. No, kakorkoli že, občasno se teh zaviralcev branja nagrmadi toliko, da branje res trpi. In to se nato pozna na različne načine, pri meni najbrž predvsem kot običajna povečana sposobnost brezbrižne zoprnije, s katero obkladam svojo okolico. Veliko je bilo vsega v zadnjem času, a zato je prav prišlo, da v roke vzamem nekaj, kar bo po svoji strukturi ustrezalo krajšim časovnim zalogajem, ki jih imam na voljo, po drugi strani pa ponudilo dovolj svežega in drugačnega, da bo branje zanimivo. Zato sem segel po zbirki kratkih zgodb, kar se glede na zgoraj zapisano zdi najbolje. V roke mi je priromala Uršuľa Kovalyk in čisto svež prevod njenega Travesty šou iz 2004, ki ga je prevajalec Andrej Pleterski poslovenil z Drag šov.
vir slike: bukla.si
V življenju nisem veliko bral kratkih zgodb, priznam. Niti ne vem, zakaj ne. V bistvu se mi zdi, da so nekemu sodobnemu profilu bralca, ki je hkrati tudi človek sodobnosti, venomer na poti in s kroničnim pomanjkanjem časa išče luknje v ostalinah dneva, da jih zapolni z branjem, skorajda strukturno narejene po meri. Trajajo nekaj strani, med sabo so neodvisne in ponujajo razmislek, kot ga ponujajo druge knjige (no, vsaj del njih). Torej ne terjajo tega, da bi vsakokrat z žalostjo odtegoval branje od sebe vedoč, da bom zapustil ljubi svet knjižnih junakov in potem jadikoval nad zaviralci branja, ki me ne spustijo nazaj k njim. Zgodbe so kratke in v malih grižljajih zadostne, da jih prebereš v nekaj minutah. Poleg tega ni nobenega problema v tem, da ti katera od teh zgodb ustreza bolj, druga spet manj.
Kraste na obrazu so se mi celile več tednov. Videti sem bila kot stvor, v bistvu stvornica, ki jo je pogubna strast spravila ob poslednje ost