Novice

2017-03-10

Uranium Club: All Of Them Naturals + Crack Cloud: S/T

Uranium Club: All Of Them Naturals + Crack Cloud: S/T

Radio Študent, 10. marec 2017 ― V tokratni Tolpi bumov poslušamo dve lanskoletni izdaji severnoameriškega podzemlja. Uranium Club z dolgometražcem All of Them Naturals in Crack Cloud z istoimensko kaseto.   Uranium Club: All Of Them Naturals (Static Shock/Fashionable Idiots, 2016) <a data-cke-saved-href="http://staticshockrecords.bandcamp.com/album/all-of-them-naturals" href="http://staticshockrecords.bandcamp.com/album/all-of-them-naturals">All Of Them Naturals by Uranium Club</a> Zasedba Uranium Club iz Minneapolisa se je širši javnosti prvič predstavila konec leta 2014, ko se je na Youtubu pojavil njihov prvi demo posnetek, naslovljen Human Exploration. Malo za tem je bend ta posnetek zapakiral v kasetno izdajo in v nekaj mesecih je komad postal ogromen hit v ameriških punk krogih. Ponudbe, da bi se skladba izdala še v vinilni obliki, so prihajale z vseh strani, bend pa se je na koncu odločil, da jo izda pri angleški založbi Static Shock Records in ameriški Fashionable Idiots. No Matador, no Sub Pop. Za novi album All of Them Naturals bend igra v isti postavi kot že doslej. Dve kitari, ena bas kitara in bobni, medtem ko si pevske dolžnosti člani razdelijo med seboj. Taka tipična rokenrol postava se odraža tudi v njihovem zvoku, ki v osnovi temelji na razgibanem post-punku poznih 70. let, vendar Uranium Club brezsramno pokaže tudi svojo naklonjenost ostalim obdobjem rokenrola v splošnem. Dinamika njihove muzike še najbolj spominja na ameriško zasedbo Devo. Podobnost tu pa ni omejena zgolj na zvok, saj Uranium Club, tako kot Devo, live nastope izvajajo v ujemajočih opravah, izdaje ob
Somebody Fool, indonezijski hardcore cunami z EP-jem!

Somebody Fool, indonezijski hardcore cunami z EP-jem!

SPRP, 10. marec 2017 ― Somebody Fool, indonezijski hardcore cunami. Foto: fb SxF Somebody Fool so objavili nove posnetke. Te so zbrali v EP, imenovan 4 Song Promo Tape. Ja, ta vsebuje štiri skladbe, ki nas za dobre štiri minute ponesejo v začetke hardcore ere. Glasbeno so sami opisali svoje delo kot »Integrity meet Youth of Today«. Izdaja je izšla pod okriljem Madafaka Records, ki domuje v Medanu v Indoneziji, od koder prihajajo tudi člani skupine Somebody Fool. Izdaji lahko prisluhnite tukaj, lahko pa ji namenite tudi kakšen kovanec podpore:  4 Song Promo Tape by Somebody Fool Somebody Fool so sicer straight edge hardcore punk skupina, ki je z delovanjem pričela lansko leto. Za sabo še nimajo vidnejše izdaje, razumljivo, imajo pa split kaseto, izdano skupaj z bendom Youth Side, ki prav tako prihaja iz Indonezije. V preteklih letih je prišlo mnogo poročil, ki govorijo o pregonu drugačnosti, punkerjev in podobnih alter sopotnikov na tleh Indonezije. Oblasti jim še vedno očitajo neskladje z njim domačo kulturo in običaji, zato se z raznimi načini lotevajo »tujkov« v njihovi družbi. SPRP srčno podpira hardcore/punk rock sceno in izražanje kjerkoli na zemeljski obli, še posebno pa tam, kjer je pod udarom oblasti in drugih zloveščih organizacij. Alerta! V letu 2016 so izdali split demo kaseto z bendom Youth Side. Foto: fb SxF Piše: Matej Urbanč
Velika veriga nerazumnosti

Velika veriga nerazumnosti

Radio Študent, 10. marec 2017 ― O veliki bitki velikanov, glede biti, je pisal stari dobri Platon v Sofistu. Poglejte te velike besede, ki vsekakor ponazarjajo odličnost prispevka, ki sledi. Sklic na kanon humanizma je lahko le znak velike modrosti pisca, njegovo poznavanje starodavne humanistične tradicija pa lahko kaže le na njegovo zavezanost razumu, na njegovo ljubezen do modrosti, faktov, načel pravičnosti, etike rasti krompirja in tako dalje. Gotovi smo lahko, da je pisec mislec Heideggrovega ranga. Dajmo, omenimo še par imen: Hesiod, Homer, Kant, Shakespeare. Oh, kakšna modrost. Poslušalstvu se je ob njej gotovo omočilo spodnje perilo, če pa ne to, pa vsaj zašibila kolena. No, morda sem le preveč samovšečen in se ni zgodilo popolnoma nič. Morda pa je razlog za ta nič to, da ste bili tekom preteklih dni priča bitki modrecev, katerih umnost vas je tako presunila, da vas zdaj pač ne presune nič več. Morda ste res opazovali bitko na spletnem portalu Lud Literatura, bitko med velikani, ki se tokrat sicer niso pričkali o Biti, ampak o nič manj pomembni temi – živalski etiki, bitko med velikani, katere zastavek ni bil nič manj kot razum sam. A kdo je razumen? Razumna pač ne moreta biti dva, temveč le eden. Kaj drugega je namreč nasprotje razuma kot ne-razum? Razumen je torej lahko le en, a kdo? Tisti, ki izravnava veliko verigo bivajočega, ki ruši okrutni vrednostni primat moškega belega človeka nad živaljo ter zagovarja enakovrednost vseh bitij? Morda pa je nasprotno glasnik razuma tisti, ki pravi, da je človek center univerzuma, da je njegova vrednost neskončno nad ostalim stvarstvom? To so res velika vprašanja, vprašanja potrebna temeljitega premisleka. Temeljitost pa spoznamo po nagubanem čelu, ki izraža pripadnost rasi velikih mislecev. In če med velikimi misleci poteka bitka o samem razumu, mar sploh lahko obstaja pomembnejša bitka?   Prvi del: GENEZA DOMINACIJE Á LA RADALJAC No, zakaj se je bila vojna, o drago poslušalstvo. Kaj je bilo jabolko spora? Oh, jabolko spora – s
Hamlet: kako je gledališče prišlo v kino

Hamlet: kako je gledališče prišlo v kino

Koridor, 10. marec 2017 ― Shakespeare in mi Ob 400. obletnici Shakespearove smrti so se leta 2016 po celem svetu vrstili nešteti dogodki, srečanja in obeleženja njegovega življenja, dela in vpliva na umetnost in družbo. Iz tega ni bila izvzeta niti Slovenija, kjer se je v sklopu festivala Shakespeare za vedno odvila široka paleta dogodkov.   Z malce zamude, saj […] The post Hamlet: kako je gledališče prišlo v kino appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
Ob sedemdesetletnici Ludvika Pandurja

Ob sedemdesetletnici Ludvika Pandurja

Večer, 10. marec 2017 ― Lahko bi brez pomislekov dejali, da se ob slavnostni obeležitvi skorajšnjesedemdesete obletnice rojstva akademskega slikarja, rednega profesorja, spec., Ludvika Pandurja v Galeriji DLUM dokončno manifestira bistvo njegove umetniške izpovedi, ki se je skozi celoten izjemno obsežen likovno ustvarjalni, a ne nazadnje tudi pedagoški opus izražala skozi formalne in vsebinske preobrazbe v enem samem vseobsegajočem pomenu: ljubezen. Ljubezen do družine, likovnega ustvarjanja in poučevanja, neštetih variacij narave, literature, glasbe in soljudi ter ne nazadnje ljubezen do različnih kultur. Tako se svetovljanstvo Ludvika Pandurja neposredno izraža v raznolikem likovnem opusu s prepletajočo se krajinsko in figuralno motiviko, kjer lahko neposredno opazimo metamorfozno, dejali bi celo alkimistično součinkovanje likovnih elementov in objektov, kjer pa se v nasprotju z njegovo morda najbolj priljubljeno zgodbo iz Ovidijeve zbirke antični mit o nesrečnem paru Apolonu in Dafni rastline preobrazijo v človeka in ne obratno. Človek je torej tisti, ki se rojeva iz flore, kar je seveda dosti bolj optimističen zaključek kot pa preobrazba na primer v statično drevo ali kakšno drugo rastlino. Navezujoč na omenjeno bi lahko najnovejšo ustvarjalno fazo Ludvika Pandurja označili kot povratek k čistemu človeškemu liku z mestoma poudarjeno, individualizirano glavo v njegovem nekdaj tako prepoznavnem "neobaročnem" slogu, dokazujoč, da je še zmeraj mojster klasične figure. Tokratna jubilejna razstava le še potrjuje prejšnjo trditev, saj je umetnik dal na ogled izbor iz cikla maloformatnih, psihoanalitičnih avtoportretov, kjer se oblikovne metamorfoze stopnjujejo od abstraktno ekspresionističnih variacij preko bogatih stilizacij vse do prepoznavnih obličij, prehajajoč celo v karikaturo. Hkrati predstavlja tudi najnovejše "naključne diptihe" kvadratnih formatov, izbrane po principu komplementarnih parov, kjer se drevesa in človeške figure sklanjajo ena proti drugi, oblikujoč domišljijski mo
A Love Electric: Psychmonde

A Love Electric: Psychmonde

Radio Študent, 10. marec 2017 ― Ropeadope Sur Records, 2016   <a data-cke-saved-href="http://toddclouser.bandcamp.com/album/psychmonde" href="http://toddclouser.bandcamp.com/album/psychmonde">Psychmonde by A Love Electric</a> Lotevamo se še ene izdaje, ki nam je lansko leto ušla izpod drobnogleda. Nanjo se spominjamo ob kar treh nastopih, ki jih bodo A Love Electric v prihodnjem tednu opravili na naših tleh. Ob prevodu neke spletne recenzije iz španščine Google Translate pravi, da je skupina ponavadi na turneji. Kar se morda sliši kot slab prevod, pomensko povsem drži – poleg obširnega koncertiranja po naši državi triu niso tuja prizorišča drugega in tretjega sveta, letno pa v povprečju odigrajo kar 130 koncertov. Idejni oče skupine je hiperproduktivni Todd Clouser, ki se pojavlja tudi z različnimi drugimi projekti, je pa A Love Electric med njimi najbrž najpomembnejši in mu je tudi posvečeno največ časa. Med  sklopi izčrpnega koncertiranja je zasedba lani predstavila svoj četrti dolgometražec.  Mednarodnemu triu ne delamo krivice, če ga označimo kar za mehiški band. Poleg američana Todda Clouserja skupino tvorita še Aaron Cruz in argentinec Herman Hecht, vse tri pa povezuje bivanje v Ciudad de Mexico, menda celo v neposredni bližini. Protagonista skupine naj bi južno od meje privabila predvsem tamkajšnja sproščenost življenja in odprtost ljudi. Sledili so številni glasbeni projekti, kmalu tudi ustanovitev A Love Electric. Skupina je hitro prerasla tako meje tria kot meje glasbe – slednje predvsem z udejstvovanjem na področju dobrodelnosti: organiziranje delavnic za skupine ljudi, ki jim je glasba težje dostopna, in tudi promoviranje glasbe »z obrobja«. Temu namenu služi založba Ropeadope Sur, za katero stojita Clouser in Hecht: njeno bistvo je v podpiranju in razvoju latinskoameriške neodvisne glasbe, pri založbi pa je izšla tudi plošča, ki jo poslušamo danes. Založba se

DOBRODELNA DRAŽBA FOTOGRAFIJ NAKLJUČNI KVARTET

Galerija Fotografija, 10. marec 2017 ― DOBRODELNA DRAŽBA FOTOGRAFIJ NAKLJUČNI KVARTET   Razstava NAKLJUČNI KVARTET bo na ogled do četrtka, 23. marca 2017, ko bomo ob 18h vsa dela  ponudili na DOBRODELNI DRAŽBI. Zbrana sredstva bomo namenili projektu SLOJENČKI (www.slojencki.si). Dražbo bo vodil gospod Mitja Meršol.   Vljudno vabljeni! The post DOBRODELNA DRAŽBA FOTOGRAFIJ NAKLJUČNI KVARTET appeared first on Galerija Fotografija.
Nesmrtnost - ubiti očeta ali zamrzniti možgane?

Nesmrtnost - ubiti očeta ali zamrzniti možgane?

Radio Študent, 10. marec 2017 ― Nesmrtnost ostaja večna tema znanosti, umetnosti in tehnologije. Na tej tematiki je nekaj, kar v ljudeh vzbuja neskončno zanimanje, hrepenenje in strah. Skorajda vseeno je, katero kulturo ali civilizacijo in katero ero zgodovine vzamemo pod drobnogled, vedno bo kdo govoril o nesmrtnosti. Seveda pa je nesmrtnost tako radikalno odprt pojem, da lahko desetim ljudem pomeni sto različnih stvari, od najbolj ohlapnih in metaforičnih do banalno materialističnih. Na letošnjem literarnem festivalu Fabula, kjer so si za temo oz. fokus izbrali prav to zmuzljivo nesmrtnost, so se znašli pred zanimivo in nerešljivo uganko, kako namreč iz te zmešnjave konotacij skonstruirati svoj pregled literarnih “nesmrtnosti”. V poštev pridejo vse kulture, vse literature sveta, vse nesmrtnosti. Zaključni dogodek festivala - če je izbran pazljivo in pomenljivo - poveže tematske niti in zariše obrise odgovora na vprašanja, ki jih odpira jedrna problematika dogodka. Takšen pečat na letošnjo Fabulo stiska pogovor z ruskim pisateljem Viktorjem Jerofejevom, ki ga bo jutri v Klubu Cankarjevega doma povezoval dr. Andrej Stopar. Jerofejev je znan predvsem po svoji disidentski drži v pozni Sovjetski zvezi in drznih, včasih vratolomnih literarnih spustih v imaginarij ruske in sovjetske ideologije (polavtobiografski roman Dobri Stalin) ter ekscesnih prikazih sodobnega ruskega življenja (roman Ruska lepotica). Kako se življenje in delo Jerofejeva vpisujeta v in zaokrožata tematiko letošnje Fabule, nam je orisala vodja festivala in urednica Manca G. Renko: *Izjava Jerofejev je s tem ali ob tem, ko je uničil diplomatsko kariero svojega očeta, simbolično ubil tudi svojega “ideološkega očeta” - sovjetsko ideologijo ali - lahko rečemo - kar simbolno projekcijo “strička Stalina” samega. Vodja festivala ta “dvojni uboj” komentira z navezavo na avtobiografijo Dobri Stalin: *Izjava Na kratko še o formatu in specifikah jutrišnjega pogovora s pisateljem: *Izjava Z nesmrtnostjo pa se bodo sp
Blanck Mass: World Eater

Blanck Mass: World Eater

Radio Študent, 10. marec 2017 ― Sacred Bones, 2017   <a data-cke-saved-href="http://blanckmass.bandcamp.com/album/world-eater" href="http://blanckmass.bandcamp.com/album/world-eater">World Eater by Blanck Mass</a> Nova plošča Bena Powerja, polovice dvojca Fuck Buttons, ponudi logično nadaljevanje izraza, ki ga od leta 2011 goji v okviru solističnega projekta Blanck Mass. Toda čeprav vsaj na prvi posluh ni odkrival tople vode, se zdi, da bi World Eater utegnil biti album, s katerim se bo najbolj prikupil širokemu krogu oboževalcev njegove matične zasedbe. Zakaj se jim ni že s prvima dvema ploščama, pravzaprav ostaja uganka. Res je sicer, da je njegova estetika temačnejša in bolj surova od te, ki jo goji skupj z Andrewom Hungom, toda v obeh je več sorodnosti kot drugačnosti. V tem pogledu je pravzaprav bolj presenetljiva izjemna priljubljenost Fuck Buttons. Če je tej botrovala (tudi) dvojčeva oprijemljiva postrockovska senzibilnost, se bo morda videlo prav v odzivih na novo ploščo Blanck Massa. Ta se v primerjavi s prejšnjima namreč še bolj opre na izročila britanske plesne elektronike iz devetdesetih. Je pa hkrati res, da ima ta na Otoku že sama po sebi še vedno izjemno vogo in status, kar pomeni, da bomo verjetno spet ostali brez pravega odgovora. Britanskost je brez dvoma močno vplivala že na priljubljenost Fuck Buttons. Skoraj nepojmljivo je bilo, ko smo njuno glasbo zaslišali med otoritveno ceremonijo londonskih olimpijskih iger. Vsaj na prvi pogled, iztrgano iz širše glasbene zasnove. Potem ko je bila postavljena v kontekst britanskih glasbenih mejnikov iz zadnjih petdesetih let, je njena umestitev tja izpadla skoraj logično. Še toliko bolj, če vemo, da je Boyle glasbeni scenarij zaupal zasedbi Underworld. No, še večjo vlogo na tej slovesnosti je imela kar trikrat ponovljena Blanck Massova skladba Sundowner. Tako, pavšalno ali pa poetično, bi bolj elektronsko podobo njegove druge plošče zato morda lahko razumeli tudi kot Powerjev poklon zapuščini Underworlda. Ne
Poslovili so se od Olge Jančar

Poslovili so se od Olge Jančar

Večer, 10. marec 2017 ― Pred pogrebom na pobreškem pokopališču so se gledališčniki, znanci in prijatelji v Slovenskem narodnem gledališču Maribor poslovili od dolgoletne sodelavke in vodje marketinškega oddelka gledališča in poznejše direktorice Borštnikovega srečanja. Direktor gledališča Danilo Rošker je izpostavil, koliko se je imel čast naučiti od Olge Jančar kot sijajne in srčne organizatorice. Tone Partljič, ki je spremljal njeno profesionalno pot pol stoletja, pa jo je opisal kot resnično legendo. Njena legendarnost se ni začela in končala z ekstravagantnimi klobuki, je poudaril, temveč z resnično ljubeznijo do gledališča.
Novotarnica

Novotarnica

Radio Študent, 10. marec 2017 ― seznam komadov: 1. Alfa Mist - Brian 2. Alfa Mist - Nucleus 3. Sleaford Mods - Moptop 4. Sleaford Mods - Messy Anywhere 5. King Gizzard & The Wizard Lizard - Sleep Drifter 6. King Gizzard & The Wizard Lizard - Nuclear Fusion 7. Devin The Dude - Please Pass That to Me 8. Devin The Dude - We High Right Now (Ft. Rob Quest & Jugg Mugg) 9. Triestri - Jumanji 10. Triestri - Odi doma debilu 11. Electrosaurus - ARCTURUS   Antiphon by Alfa Mist     Flying Microtonal Banana by King Gizzard & The Lizard Wizard   triestri - Gram Turizlo by triestri   ELECTROSAURUS - Living Code EP 1 by Mario Marolt  
Razstava slovenskega stripa v Celju

Razstava slovenskega stripa v Celju

STRIP.ART.NICA, 10. marec 2017 ―   Deset let slovenske stripovske umetnosti 29 striparjev se predstavi 10. marec 2017 ob 11:05 Celje – MMC RTV SLO/STA V Centru sodobne umetnosti Celje drevi odpirajo razstavo, s katero se bodo sprehodili po poti, ki jo je v zadnjem desetletju prehodil slovenski strip. Postavitev se bo večinoma posvetila stripu za odrasle, spregledala pa ne […]
B to the W

B to the W

Radio Študent, 10. marec 2017 ― Karriem Riggins spet kaže, kako se dela beattejpe, založba spet Stones Throw. Skrivnostna naveza brkljačev Clutchyja Hopkinsa in Fat Alberta Einsteina s plato High Desert Low Tide. Prihaja nov N'Tokov album Emirates, na produkciji Blaž. Gonjasufi ravnokar izdal zbirko remiksov. Jeremiah Jae z beattejpom ostankov. Ameriški weird jazz, nova plata skupine Kneebody.
Dimni signali 03

Dimni signali 03

Radio Študent, 10. marec 2017 ― Tracklist: 01. Gerry and the Holograms - Increased Resistance 02. Axebreaker - White Rose 03. Stromboli - Arrows 04. Jessica Moss - Glaciers I (Pt. 1) 05. Gailes - That Name (Again) 06. Toby Driver - Craven’s Dawn 07. Rhucle - Silver Guppy Na sliki: Bencinski servis Petrol na Tivolski cesti, Milan Mihelič, 1968
Vsi enaki, vsi feministi

Vsi enaki, vsi feministi

Radio Študent, 10. marec 2017 ― Začnimo s sanjami – o enakosti. Založba Sanje nam je namreč za 8. marec ponudila sveže tiskano izdajo svetovne uspešnice nigerijske avtorice Chimamande Ngozi Adichie z naslovom »Vsi moramo biti feministi.« Adichie v opisu knjige pravi, da je jezna: »Vsi mi bi morali biti jezni.« Right back at ya, sister! Jezna sem, ker avtorica, ki sicer v svojih romanih velik delež glasov odmerja kompleksnim ženskim karakterjem, v intervjuju za Guardian zavrača očitke, da je svoje poprej omenjeno geslo v angleški različici uspešno prodala Christianu Diorju, ki majčke na okostnjaških mladoletnih modelih ponuja za 700 dolarjev na kos. Jezna sem, ker Adichie Združene države Amerike v času Trumpa posplošeno primerja z Nigerijo, obenem pa zatrdi, da se je George W. Bush pač vsaj držal pravil. Jezna sem, ker reproducira prav tisti popularen liberalni feminizem, ki je v svoji zgodovini nebele ženske naslavljal pokroviteljsko, jih izrinjal in superiorno govoril namesto njih. Jezna sem, ker se kot feministko še vedno omenja Leno Dunham in njen pisateljski karakter v seriji Girls, pa čeprav gre v dotični nadaljevanki za prikaz egocentričnih belih privilegiranih in za svojo starost močno infantiliziranih kokoši, ki se pravzaprav večino časa ubadajo z lastnimi telesi, moškimi in literarno-umetniškimi karierami, ki v večini ne-tako-stresnih življenjskih situacij niso sposobne samorefleksije in se, če odvzamemo indie-žanrske zaplete in kvazi-političnost liberalnih razmišljanj glavne junakinje, od tistih v Seksa v mestu razlikujejo le v svoji starosti in zbeganosti. Pisanje life-style & relationship kolumn, v katerih prevladuje dikcija »jaz, jaz, jaz« samo, po sebi ne bo nikoli emancipatorno. Aja, v seriji se v enem delu izmed petih sezon glavna junakinja enkrat menda na hitro zaplete z Afro-Američanom. Jezna sem, ker so v tednu okoli 8. marca vsa usta polna feminizma. Ker se besedo malo pred 8. marcem privleče na plan, kar naenkrat smo vsi feministi in prav nihče v svoj Facebook

PRIZNANJE LJUBLJANA QUALITY 2016 ZA GALERIJO FENIKS

Fakulteta za dizajn, 10. marec 2017 ― Občina Ljubljana vsako leto podeljuje trgovinam in gostinskim lokalom priznanje za kakovost. V letu 2016 je izbrala tudi  galerijo FENIKS – GALERIJO S POGLEDOM, ji podelila priznanje LJUBLJANA QUALITY – LQ 2016 za umetniško oblikovan prostor in izložbeno okno,  s ponudbo originalnih in izbranih izdelkov slovenskega oblikovanja z nadgradnjo umetniških del. V galeriji Feniks  so […]
Seine - Ko

Seine - Ko

Radio Študent, 10. marec 2017 ― Seine - Ko (album Sno sna; Samozaložba, 2017)   https://www.facebook.com/SeineVz/ http://seine.bandcamp.com/track/ko-3" href="http://seine.bandcamp.com/track/ko-3">Ko by Seine

Že spet Plečnikov stadion

OUTSIDER, 10. marec 2017 ― Včeraj 9.3. je bila v Cankarjevem domu okrogla miza na temo Plečnikovega stadiona, ki jo je organiziralo Društvo arhitektov Ljubljana. Ker smo tudi na naši spletni strani v zadnjem času kar nekaj besed namenili tej temi, nas je dogodek še toliko bolj pritegnil. Seznam nastopajočih je bil obsežen: Andrej Hrausky, Martina Lipnik, Robert Peskar (ZVKDS), [&hellip
Teorema

Teorema

ARS Svet kulture, 10. marec 2017 ― Provokativni italijanski režiser Pier Paolo Pasolini je leta 1968 izdal roman Teorema, ki je nastajal hkrati s scenarijem za istoimenski film. V njem je Pasolini prikazal razpad in degradacijo buržoazne milanske družine ob prihodu enigmatičnega, nadvse privlačnega tujca. S to zgodbo Pasolini odpira vprašanja o svobodi človekovega uma in samo-spoznanju, zelo abstraktne teme pa bravurozno […]

16: Gregor Jančič

Kino Šiška, 10. marec 2017 ― Deset let bo v petek, 17. marca 2o17. Ja! Oi oi oi! Deset jubilejnih let, kar je ena žejna ideja band postala. In pivo se ob glasbi nikoli več ni enako pilo. Happy Ol’ McWeasel.
Predmestje

Predmestje

LUD Literatura, 10. marec 2017 ― lahko se urim v prisotnosti lahko čutim prst, ki potuje po mojem čelu in govori bodi tu ti si tukaj lahko pozabim, da je kdaj obstajal drug čas […]
Življenje na Ustju pekla

Življenje na Ustju pekla

Airbeletrina, 10. marec 2017 ― Veliko se danes govori o »zlati dobi televizije« in sodobne televizijske serije, ki jih obsedeni požiramo, kot so v prejšnjih stoletjih požirali romane v nadaljevanjih, so ji vsekakor zaslužile to oznako. Toda po drugi strani se o tem fenomenu rado govori, kakor da je nastal iz niča, pri čemer so skoraj pozabljeni naslovi iz preteklosti, brez katerih današnjega buma sploh ne bi bilo. Med njimi je gotovo ena mojih najljubših serij vseh časov; serija, ki je širšim množicam predvsem najstnikov približala postmodernistično ironijo, citatnost in parodijo, ne da bi za te pojme ti kadarkoli slišali, ki je odpirala feministične, gejevske in druge teme, z vsem tem pa postregla skozi žanrsko inovativno in inteligentno zabavo. Če se še vam ni posvetilo – ali ste mislili, da je oprema članka pač neka interna šala –, govorim o Buffy The Vampire Slayer, ki se je na domačih kanalih vrtela pod skrajno bedastim prevodom Buffy – izganjalka vampirjev, kakor da bi šlo za spin-off Ghostbustersov. Na današnji dan pred dvajsetimi leti je bila namreč na danes že pokojni televizijski mreži WB predvajana prva epizoda z naslovom Welcome to the Hellmouth.
Travme slovenskega filma

Travme slovenskega filma

Večer, 10. marec 2017 ― Slovenski filmski gledalci se še dobro spomnijo časa po osamosvojitvi, ko se je domači film navdušeno postavljal na nove temelje in so se mladi režiserji s polno malho samozavesti lotili še tako zahtevnih produkcijskih izzivov. Udarec realnosti je bil še kako boleč, saj je prav takrat nastalo nekaj najbolj spektakularnih filmskih fiaskov, kar jih je naša scena videla. Filmi kot Morana (1994), Rabljeva freska (1995) in Patriot (1998) s svojo kakovostjo v slogu "tako slabo, da je že dobro" še danes predstavljajo vir posmeha slovenskim gledalcem in zgolj preteku časa se lahko zahvalimo, da je kasneje naslednja generacija filmarjev začela biti bolj realna v načrtovanju filmskih produkcij. Zgodba takšnih filmov očitno še vendarle ni povsem končana, saj je s sofinanciranjem Slovenskega filmskega centra v kina zašel (in to je res prava beseda) film Anina provizija režiserja Igorja Šmida, pripadnika prav tiste prve poosamosvojitvene generacije. Ta je s svojim filmom spet nameraval ustvariti žanrski izdelek na ravni kakšnega ameriškega trilerja. Že ta načrt kaže, da gre za film, pri katerem je celotna ekipa imela glavo vsepovsod, le v realnosti sodobne filmske produkcije ne. Zelo težko si je namreč razložiti, kako se lahko kakšen resen filmski projekt odloči, da bo iz Vesne Milek, sicer impresivne avtorice na drugih področjih, a brez resnega igralskega pedigreja, naenkrat naredil filmsko zvezdnico. Zaradi njenih skorajda amaterskih igralskih veščin film že v prvih petih minutah izgubi vso prepričljivost – a se s tem negativna presenečenja šele dobro začnejo. Film Anina provizija se je namreč kastinga očitno lotil z idejo, da bo raznim komikom (Lado Bizovičar) in radijskim voditeljem (Jana Morelj) dal priložnost, da se vživijo v kožo resnih igralcev. Rezultat gradnje nekakšnega estradnega "all star" filma je tragikomičen. Anina provizija daje vtis, kot da so bili ustvarjalci filma edini, ki niso vedeli, da za dober film v resnici potrebuješ dobre igralce. Ob nekaterih obu
Olga Jančar (1944-2017)

Olga Jančar (1944-2017)

Večer, 10. marec 2017 ― Na komemorativni seji v gledališču in potem na Pobrežju smo se včeraj poslovili od Olge Jančar. Elektronski in časopisni mediji in osmrtnica, ki so jo podpisali Matejka, Drago, Radovan in trije vnuki, Jakob, Filip, Erazem, so že dan pred tem oznanili Mariborčanom in vsem v Sloveniji njeno smrt. Znanci so me klicali in spraševali na ulici, kot da ne bi verjeli: "Je res, da je umrla Olga Jančar?" Že več let nazaj pa so ljudje spraševali, zlasti pa razni gostje na vseh zadnjih Borštnikovih srečanjih: "Kje pa je Olga Jančar?" Odgovarjal sem ji: "Olga je v Sončnem domu." Za generacijo, ki smo ji pripadali, je bila posebna značilnost in osebnost Maribora, brez katere ni moglo biti jeseni, sončnega oktobra in "srečanja vseh srečanj" – Borštnikovega. Kot da se je z njenim odhodom v Sončni dom oktobrsko gledališko slavje začelo oddaljevati od meščanov in "mariborske duše". Dokler je Olga "vladala" po pisarnah, zaodrju, gledališki kavarni, dogodkih so postale mariborske gledališke dionizije tako mariborsko družabno središče kot poletni Lent in zimska Zlata lisica. Drznem si zapisati, da mora osebnost na takem mestu poleg avtoritete in strokovne kompetence imeti še eno lastnost, ki je krasila Olgo, to je priljubljenost. Lepo je slišati, če rečejo sponzorji: "Že zaradi Olge bomo pomagali" ali če rečejo gledalci: "Pridemo na Srečanje, ker smo obljubili Olgi." Toda kljub tej popularnosti, "širini" in "dolžini" festivala po njeni volji, kljub družabnosti, kostanjem in moštu lahko zelo prepričljivo zapišem, da izbirčna muza Talija ni bila prikrajšana, da so se na odru večer za večerom zvrstile najboljše slovenske in gostovalne predstave, da so teatrologi in umetniki resno diskutirali na strokovnih pogovorih, da so tekli simpoziji in razstave … Samo utrip je predvsem zavoljo nje pljusknil izza zidov SNG na park na Slomškovem trgu, mestne ulice in okolico vse do gostilne Anderlič, kjer so se zbirali igralci na dnevu igralca. Po Gombačevem "boomu" je sodelovala še z Matjažem Kmecl
še novic