Večer,
18. marec 2017
―
V času, ko slovenski kinematografi še vedno intenzivno predvajajo letošnje oskarjevske nominirance, so ob zmagovalnih filmih Mesečina, Dežela La La, Greben rešenih in Manchester by the Sea tisti manj srečni kar nekoliko ostali v ozadju. Lev: Dolga pot domov, debitantski igrani film avstralskega režiserja Gartha Davisa, se je s šestimi nominacijami sprva zdel kot eden velikih favoritov letošnje podelitve, a je nato ostal brez kipcev in se prelevil v enega večjih poražencev. V vsakem primeru gre za izdelek, ki je med bolj zanimivimi med letošnjimi oskarjevskimi izbranci, saj v njem ponovno najdemo etično dilemo, v kateri hollywoodska logika prikaže svoj pravi obraz, morda celo še bolj kot v že tako eskapistični Deželi La La.
Film je namreč posnet po resnični zgodbi in prikazuje usodo Sarooja, fanta, ki se kot petletnik izgubi v urbanih prostranstvih Indije, potem pa se po mnogih letih življenja v rejniški družini v Avstraliji odloči raziskati svoje družinske korenine. Že iz napovednika je jasno, da gre za tipično ganljivko po hollywoodskem receptu, ki nas preko travmatičnih izkušenj izgubljenega dečka popelje vse do zaključne čustvene katarze. Pripoved se pri tem zelo trudi opozarjati na resnične probleme indijske družbe, predvsem tiste, ki zadevajo tamkajšnje otroke: revščino, prenaseljenost, prisilno delo, brezdomstvo, trgovino z ljudmi, prostitucijo, beraštvo ter seveda posledično tudi pozitivne in negativne plati posvojitev otrok s strani bogatih zahodnjakov, ki s tem v sliko tretjega sveta prinašajo še celo vrsto novih dilem. Film na tej ravni čustvenega naslavljanja gledalca deluje zelo dobro, njegova gradnja suspenza je učinkovita zavoljo vrhunske igralske zasedbe in naturalistične scenografije, ki slikovito oriše paradoksalna nasprotja med najrevnejšimi in najbogatejšimi državami sveta. Lev: Dolga pot domov nam za povrh postreže še s podatkom, da je projekt tudi sam vključen v dobrodelne aktivnosti za revne indijske otroke.
Seveda pa vse to zbudi velik p