Radio Študent,
29. maj 2017
―
V tem sestavku se poskušam lotiti dveh ali treh obširnih tem, ki so tako ali drugače vzbudile moje zanimanje. Objekt tega besedila so tako literatura, molitev in mistika, njihova medsebojna prepletenost, premene in transformacije, ki se med njimi dogajajo. Ker gre za obsežno in kompleksno področje, ni bilo mogoče niti upati, da bi na tem mestu podal celostni pregled teorije ali refleksijo celotnega polja. Namesto teorije je zato raziskavo uravnavala moja fascinacija. Besedilo, ki je tako nastalo, se deli na dva dela.
Prvi se poskuša lotiti razmerja literature in molitve v splošnem, najbolj poznanem - lahko bi rekli tudi patriarhalnem - modelu. Zariše sliko zavezništva literature, molitve in mistike in strategije, ki jih uporabljajo za svoje preživetje in učinkovanje.
V drugem delu na tej podlagi preidem na individualni primer, ki zariše neko prakso svobode v partikularni situaciji angleške mističarke Margery Kempe. S pomočjo Foucaultovega teksta Življenja zloglasnih ljudi berem njeno avtobiografijo in poskušam prikazati nek feministični model, ki izrabi strukture učinkovanja, opisane v prvem delu, za izoblikovanje strategij lastne svobode.
Iz izbranega načina pisanja, ki namerno veliko zanemarja in se posveča le tistemu, kar je zbudilo mojo fascinacijo, pri tem pa se opira na tisto, kar je tej fascinaciji koristno, sledijo nekatere omejitve teksta, na katere je potrebno opozoriti:
1. Religija je v besedilu večinoma (v dobrem in slabem) zastopana s krščanstvom. Tega ne gre razumeti kot univerzalizacijo, ampak kot z zgodovinskimi in drugimi okoliščinami pogojeno izbiro primerov, ki naj podprejo nekatere poante. Kljub temu je mogoče, da je na kakem mestu krščanstvo več kot le primer.
2. Predmet tega teksta so predvsem prehodi med obredjem, literarnim tekstom in mistično izkušnjo. Obstaja nevarnost, da preveč izkoriščam dejstvo, da takšni prehodi obstajajo, in permutacij enega v drugo ne morem zaustaviti ter tako razveljavim svojo poanto. V vsakem pr
