Kamra.si, 19. julij 2018 ― V Slovanski knjižnici za Bežigradom je med 10. 7. in 31. 8. 2018 na ogled razstava bibliotekarke Erike Marolt ob 400-letnici rojstva velikega novoveškega učenjaka Janeza Ludvika Schönlebna. Vabljeni! Janez Ludvik Schönleben (1618—1681), zgodovinar, pridigar, teolog in polihistor, je imel v času svojega življenja na takratnem Kranjskem, in tudi v širšem prostoru srednje Evrope, zelo pomembno vlogo. V svojem trudu za dobrobit rodne dežele je na veliko področjih oral ledino.Njegovo delo Carniolia antiqua et nova (1680–1681) je prvi poskus zgodovinopisne predstavitve Kranjske. Na zgodovinopisnem področju ga zato lahko štejemo za Valvasorjevega predhodnika in mentorja ter prvega kranjskega polihistorja.

Kamra.si, 19. julij 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...19. julija 1906 je bila rednemu prometu  predana Bohinjska proga. Na slovesnim odprtju je bil navzoč tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand. Bohinjska železniška proga (v italijanščini Ferrovia Transalpina, v nemščini Wocheinerbahn) je 144 kilometrov dolg del sicer 717 kilometrov dolge železniške povezave Praga-Jesenice-Gorica-Trst. Zgrajena je bila med letoma 1900 in 1906 kot povezava srednje Evrope z Jadranskim morjem. Podobno kot italijansko poimenovanje (Transalpina), tudi slovensko (Bohinjska proga) pogosto vključuje tako 89 km dolgo Bohinjsko (Jesenice-Gorica) kot 55 km dolgo t. i. Kraško progo (Gorica-Trst).Prve zamisli o tej železniški povezavi datirajo v sedemdeseta leta devetnajstega stoletja. Poseben konzorcij, ki so ga ustanovili v Ljubljani, v tedanji kranjski trgovinski in obrtni zbornici, je namreč leta 1872 pripravil spomenico, v kateri so opozorili, »da je ozemlje nekdanjega Ilirskega kraljestva« – slednje naj bi obsegalo največji del današnje Slovenije in pa tudi del tedaj še pretežno s Slovenci naseljenega današnjega zamejstva – »po dograditvi Južne železnice (Dunaj–Trst, leta 1857) ostalo brez železniških povezav«. Polnih dvajset let so nato razpravljali o treh variantah »najkrajše proge do Mediterana«: o t. i. »Loški« progi prek Ljubelja in Škofje Loke ter v dolino Soče, o »Predilski« varianti iz Trbiža prek Predil ali skozi njega in potem naprej proti jugu ter o »Bohinjski progi«, ki je bila realizirana 34 let pozneje. Tako dolgo razpravo pred dokončno izbiro je opravičevala – na kar so opozarjali zlasti geologi – izredna težavnost gradbenih del, in to tudi v primeru, če bi progo izpeljali prek Trbiža, ob Savi Dolinki do Jesenic in nato ob Savi Bohinjki do Črne prsti, kjer naj bi se ta »bohinjska« varianta šele začela. Odločitev o Bohinjski progi je bila sprejeta pod vplivom nemških veleposestnikov, predvsem zaradi plavžarske industrije v okolici Trsta in železarske na Jesenicah.