Kriterij.si, 5. januar 2020 ― Žabarski eksistencializem v 21. stoletju Gregor Strniša, Maruša Kink: Žabe Urednik Sun, 01/05/2020 - 22:32 Žabarski eksistencializem v 21. stoletju Tokratna uprizoritev Strniševih Žab gledališke trope kabareja in podrto četrto steno uporabi dokaj neambiciozno, kar pa še ne pomeni, da neučinkovito. Poševno postavljena pista, ki se razrašča iz odra v prikladno intimen prostor Sindikalne dvorane Stare elektrarne (relikta Strniševih časov), ustrezno (obrabljeno) jugopohištvo iz Strniševega obdobja in razmeroma mehka, a dokaj domišljena osvetlitev, skupaj z bendom v ozadju, niso kakšna scenska inovacija, a gradijo vzdušje. Tudi razstavljena zelenjava, ki jo lahko grizljajo obiskovalci, kisle kumarice, pa priboljški v obliki slanih prestic in čipsovih paličic, lahko delujejo nekoliko neposrečeno, a v bistvu površina kumaric spominja na žabjo kožo, priboljški pa na imaginacijo socialističnosti. Zdi se, da nova uprizoritev ne prinaša nič drastično novega v razumevanju Strniševega besedila. Ne gre za revolucionarno priredbo. Vendar je drama sama tako močna, da ima izjemno prepričevalno moč. Še več, lahko bi rekli, da predstavo naredi, brez dvoma je njeno lepilo in celovita osmislitev, za katero bi težko rekli, da mu predstava preveč doda ali odvzame. Prav zaradi svoje umetniške moči pa je besedilo mogoče tudi danes razumeti kot znova sodobno, če ne aktualno – uporabljam distinkcijo, ki jo nekje uporabi Miklavž Komelj, po kateri je sodobno onkraj očitnosti veliko bolj vpeto v svoj čas kot aktualno. V svetu identitetnih politik, čiste imanence in enodimenzionalnosti Žabe vstopajo z globokim eksistencialnim premislekom, ki je za povrh še navezan na transcedentalno krščansko izročilo – in to ravno v adventnem času. V tem pogledu je zanimivo poskusiti interpretirati dodatek Eve, demonske pomočnice Luciferja. Potem ko naivnega – a zato nič manj odgovornega – Lazarja pripelje do tega, da v erotični strasti izgubi svojo dušo in naredi samomor, izbruhne s feminističnim doda