Borštnikovo srečanje, 19. marec 2020 ― V starosti 55 let je umrl gledališki in filmski igralec Peter Musevski, član ansambla Prešernovega gledališča Kranj. Študij dramske igre je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani končal v letniku Janeza Hočevarja z uprizoritvijo Višnjev vrt junija 1993. Kmalu po končanem študiju se je zaposlil v PDG Nova Gorica, današnjem SNG Nova Gorica, kjer je bil do 2003. Že v tem obdobju se je uveljavil kot izrazito karakterni igralec. Nato je svoje gledališko ustvarjanje nadaljeval v Prešernovem gledališču v Kranju. V svoji gledališki karieri je prejel več nagrad: nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za vlogo Ojdipa v Sofoklovem Kralju Ojdipu in vlogo Chanchea v Gospodu Chanceu Jerzya Kosinskega., nagrado Sklada Staneta Severja za vlogo Točaja/Hudiča v Strniševih Žabah, Richarda v predstavi Podeželje in Martina in Miklavža v Flisarjevem Akvariju in Nagrado Prešernovega sklada za leto 2009 za vrhunske umetniške presežke v vlogah zadnjih let. Še bolj kot na gledaliških odrih je bil dejaven na slovenskih filmskih platnih in na televizijskem ekranu. Trikrat je bil Stopov igralec leta, prejel je dve Vesni za glavne moške vloge. Na Festivalu Borštnikovo srečanje smo ga zadnja leta lahko videli v predstavah Teror (2018), Naš razred (2018) in Ob zori (2019). Za skupinsko kreacijo v predstavi Tadeusza Slobodzianeka Naš razred je leta 2018 prejel Borštnikovo nagrado za igro.

Kriterij.si, 19. marec 2020 ― Privajanje na svetlobo Klemen Janežič: Postaja samobitno Urednik Thu, 03/19/2020 - 21:03 Privajanje na svetlobo Uprizoritev predstave Postaja samobitno je potekala v posebnem vzdušju, v zadnjem hipu, preden se je spustila družbena zavesa, ujeli smo zadnji trenutek pred vstopom v obsedno stanje. Položaj se je spreminjal iz ure v uro, nihče ni vedel točno, kaj sledi. In zdi se, da idejna zasnova ne bi mogla bolj ustrezati danemu trenutku. Janežič se v besedilu, ki spremlja napoved predstave, sprašuje o zahodni – in vedno bolj tudi globalni, kajti Zahod je iz sveta naredil globalno vas – izgubi samobitnosti, kar je gotovo povezano tudi s tehnološko podkrepljenimi aparati nadzora, usmerjanja, biopolitično vladnostjo in bionevarnostmi, ki grozijo hiperpovezanemu ter iz hipa v hip bolj pospešenemu stanju splošne abstraktnosti, v katerega konkretna – a po svoje vseeno prav tako abstraktna – stvar, kot je virus, zlahka poseže s katastrofalnimi posledicami. Opozoriti je treba na atmosferičnost predstave. Prostor Stare elektrarne je bil, kot smo videli že pri predstavi kolektiva Beton Ltd., obrnjen, gledalci smo bili posedeni po tribunah, ki so obrobljale odrski prostor. Le da tokrat ni bilo dogajanja v avditoriju, ki je bil večino časa zastrt. Janežič je ob spremljavi temačne in počasne ambientalne glasbe (mešalka z dvema osebama je prisotna na strani in vidna, kar je prispevalo k primerni zapolnjenosti scene) pred nas stopal v nekakšnem blobu, ki ga je sestavljalo njegovo plazeče se in krčevito telo ter odlično zamišljen “kostum”, nekakšen krpan hibrid med šotorom in pradavnim ogrinjalom. Zviranje je delovalo čudno organsko, prikazovanje plesalčeve gole kože in njegovih udov je simuliralo porojevanje iz kokona. Prihajanje na svetlobo kot dogodek, a obenem kot travmatičen proces. Podobno kot rojevanje, ki je dogodek, a vsekakor tudi travmatičen proces. Dogajanje transformira celoten subjekt, ta transformacija pa je seveda tudi njegovo porajanje, njegova zora. Lepota,