CD (Blog Ursule Cetinski),
1. junij 2016
―
... je Reinhold Messner, sloviti alpinist in pustolovec, ki se je v življenju soočal z neizprosnostjo narave, predvsem pa s samim seboj. V Cankarjevem domu smo na našega gosta čakali s primerno mero spoštovanja, ki pritiče človeku s takšno življenjsko zgodbo. Organizacija Messnerjevega prihoda je bila velik zalogaj predvsem za Barbaro Rogelj, vodjo humanističnega programa, ki pa ji je veliko podpore dajal Viki Grošelj, pred kratkim tudi naš gost, ki je svoja soočanja s Himalajo, izdana v Delovi Sobotni prilogi, razprodal kot blisk.
Gospod Messner je v bistvu preprost in prijazen človek, ki ve, kaj dela, ko je sam sredi puščave, nekje na neskončnih ledenih ploskvah Antarktike, na filmskem snemanju v Afriki ali na svojih tirolskih gradovih, ki so postali znameniti muzeji alpinizma. Je gospod s tako prefinjenimi rokami, kot da bi bil poklicni pianist. Vzbuja vtis, da ima dar za vse, česar se loti: alpinizma, ekspedicij, poslovanja, muzealstva, kmetijstva, pisateljevanja in zgodovinopisja, pa še bi lahko naštevali. Če uporabim misel z njegovega včerajšnjega predavanja v naši hiši, mu uspeva visoka motivacija, ki po njegovem mnenju ni ne prirojena in ne priučena, temveč se kopiči in nenehno »proizvaja« znotraj posameznika, kadar je ta popolnoma poistoveten s svojimi cilji. Tovrstna spoznanja kakor tudi nasveti, kako v življenju premagovati neuspehe, ki so njegov sestavni del, so najverjetneje tisto, o čemer gospod Messner predava tudi podjetnikom. Pisanje knjig, ki se uspešno prodajajo, trženje muzejev, snemanje filmov so poglavitni viri, iz katerih Messner financira svojo dejavnost, ki jo izvaja tako rekoč iz lastnega žepa, brez javnih sredstev. Biti odvisen le od samega sebe je očitno eno izmed njegovih življenjskih načel, saj na pol v šali, vendar hkrati tudi zares, poudari, da bi mu njegova gorska kmetija v primeru kakšne katastrofe omogočila popolno samooskrbo.
Po drugi plati je gospod Messner družaben človek. Nenavadno se je sprehoditi z njim po Ljubljani, po