Biblio terminologija, 3. november 2016 ― Deklica v osnovni šoli piše na skrilasto tablico. Babgladeš danes. © UNESCO Media Services Sem pripadnik generacije, ki je vse faze izobraževanja preživela s tablo, pred njo ali ob njej, krojila nam je življenje. Tista črna tabla, po kateri se je pisalo s kredo, ki je v nerodnih rokah divje škripala, da so šli lasje pokonci in elektrika po živcih, spomnim se, da smo pobalini neki učiteljici to počeli zanalašč. Dežurni smo morali tablo med odmorom pobrisati in če je bila goba suha, se je kadilo ko hudič in na parketu se je nabirala bela prašna preproga, ki smo jo potem raznosili po celem razredu. Če je bila goba mokra, se je kreda razmazala po tabli in se potem pisanja na poflekani sivini skoraj ni videlo. Redko je bilo prav. In ta ista tabla nam je krojila tudi usodo, pred njo smo se potili in mencali, mrzlično v odrevenelih možganih in s pogledom po razredu iskali odrešilen odgovor na nemogoča vprašanja. Redko je bilo prav. Različne tabli podobne pisne podlage je uporabljal homo litteratus skozi vso svojo razgibano zgodovino vse od trenutka, ko si je zaželel, da bi lahko na skali narisane podobe odnesel s seboj na dolga popotovanja ali v novo domovanje, pa vse do danes, ko na tablici prenašamo naokrog vse od knjig, fotografij in bančnih računov do telefona, glasbe in zemljevidov. Tudi Mojzes je pisal po njih in jih potem v besu metal naokrog. Njegove so bile še velike in težke, potem pa so postale vse manjše in lažje, prenosljive in mnogo bolj praktične za pisanje in večkratno uporabo. Več tisočletij, prav do pred kratkim, so delovale brez baterij . . . Razvoj človeške civilizacije in pismenstva lahko spremljamo tudi skozi razvoj pisal in pisalnih podlag. Te so bile zaradi relativne cenenosti in masovne izdelave, robustne odpornosti in večkratne uporabljivosti pogosto v obliki tablic ali ploščic iz različnih materialov. Šolske tablice so skozi zgodovino predstavljale pisalno podlago, ki je bila pomemben učni pripomoček posameznika, mnoge so bile namenje