Novice

zadetki za Dve domovini

Korejska mojstrovina

Korejska mojstrovina

Večer, 20. maj 2017 ― Vrhunci lanskega filmskega festivala v Cannesu šele po dvanajstih mesecih postopoma prihajajo v naša kina, a si kljub "zastarelosti" eden vendarle zasluži nekaj posebne pozornosti. Služkinja (Ah-ga-ssi/The Handmaiden), celovečerec južnokorejskega režiserja Chan-Wook Parka, ni samo eden redkih azijskih filmov, ki pridejo na spored slovenskih kinematografov, temveč je to film, ki zlahka stoji z ramo ob rami največjim dosežkom evropske art produkcije. 53-letni Park je danes že zelo znano ime v svetovni kinematografiji. Svoj mednarodni preboj je dosegel s trilogijo Maščevanje (2002-2005), iz katere je še posebej izstopal film Stari (Oldboy, 2003), ki je tisti čas osvojil veliko nagrado žirije v Cannesu. Parkovi filmi so kljub temačnemu vzdušju ter eksplicitnemu prikazovanju nasilja in spolnosti v Južni Koreji podirali rekorde gledanosti, na mednarodni sceni pa so zavoljo ogromnega števila pristašev žanrskega filma dobili kultno vrednost. Po svojem angleško govorečem debiju Krvne skrivnosti (Stoker, 2013) z Mio Wasikowsko in Nicole Kidman se je Park s Služkinjo vrnil nazaj v svojo domovino. To pa ne pomeni, da je film izgubil ambicioznost. Nasprotno: Služkinja namreč že na prvi pogled izgleda osupljivo. V filmu gledamo pripoved o Lady Hideko (Min-hee Kim), japonski dedinji, ki se v 30. letih minulega stoletja znajde sredi boja za družinsko premoženje. Ko s skrito nalogo prispe mlada korejska služkinja Sook-hee (Tae-ri Kim), se med ženskama nepričakovano splete lezbična ljubezen, ki dodatno zaplete spletke v ozadju. Obe igralki, že uveljavljena Min-hee Kim (poznamo jo kot redno gostjo filmov režiserja Sang-soo Honga) ter debitantka Tea-ri Kim, tvorita izjemen tandem na velikem platnu, ki dva povsem raznolika fizična in razredna značaja zlijeta v eno. Še bolj pa seveda izstopa impresivna vizualna kulisa filma. Zgodovinski kontekst japonske kolonialne vladavine v Koreji je v filmu pričaran z razkošno kostumografijo, izpiljeno na nivo največjih hollywoodskih zgodovinsk
Svoboda je draga

Svoboda je draga

Radio Študent, 6. maj 2017 ― Dva dni pred dnevom zmage nad fašizmom Oskar Model obeležuje ta pomemben zgodovinski dan: RED ARMY CHOIR – POBEDA OSLOBOĐENJE BEOGRADA – JINGLE DŽEZ REVIJSKI ORKESTAR RTB – BILEČANKA PARTIZANSKA ESKADRILA – NEKA SE ZOVE SLOBODAN – (insert iz filma) NENA IVOŠEVIČ – KONJUH PLANINOM OSLOBOĐENJE ZAGREBA – JINGLE MIKI JEVREMOVIĆ – JOŠ O NJIMA MORE PRIČA OSVOBODITEV LJUBLJANE - JINGLE DRAGO MISLEJ MEF – SVOBODA CENA VOJNE – JINGLE TONE GOGALA IN MILENA GRM – ZA VASJO JE ČREDO PASLA KORNI GRUPA – BUDI SE ISTOK I ZAPAD DEČJI HOR – PO ŠUMAMA I GORAMA TV POPER – OSVOBODITEV PONIKEV 19. MAJ - JINGLE ŽARKO MAMULA I PEPEL IN KRI – TVOJE IME JE SLOBODA MAKADAM – DOMOVINA MOJA MATI TV POPER – VKORAKANJE V PONIKVE – JINGLE LAČNI FRANZ – DAN ZMAGE ALI ROJSTVO BOLJŠEGA ČLOVEKA ARSEN DEDIĆ – KINO SVOBODA – GOSTJA GABI NOVAK DRAGO MLINAREC – DOMOVINA TV POPER – PAŠTAŠUTA – JINGLE PARTIZANSKI PEVSKI ZBOR – PESEM O SVOBODI
Mighty maj

Mighty maj

Prulček, 31. marec 2017 ― O maj, ti maj! Pa smo v mesecu, ki nima črke r - in vsi veste, kaj to pomeni. En kup zvezdnih večerov in koncertov z vseh koncev sveta, Evrope in domovine. Pridejo Poljaki, Italijani, Švedi - ha! - in Ganci - haha! - in prulski maj bo posut z bluesom, rockom, jazzom, indie popom, funkom in nasploh povsem majskim norenjem - kar dva torka pa bomo prepustili vam in vašemu talentu. O maj, ti maj!2.5. tor / Lilly Hates Roses (PL)3.5. sre / Mr No Money (IT)4.5. čet / Buh Blues Project5.5. pet / Lube Duše8.5. pon / Two Year Vacation (SWE)9.5. tor / Prulček ima talent10.5. sre / Infuzija Funk11.5. čet / The Jammocrats12.5. pet / Hulahoop15.5. pon / Troet Band - odpovedan16.5. tor / Manca Berlec + Prulček ima talent17.5. sre / Mabiisi (Ghana)18.5. čet / Mart19.5. pet / Concrete Jelly (IT)22.5. pon / Supersunset23.5. tor / Shadows Play24.5. sre / Spoji - Počeni Škafi25.5. čet / Fish on Mars + Bojan Marsetič26.5. pet / Stino29.5. pon / Seul Océan30.5. tor / Prulček ima talent31.5. sre / Spoji - David Mozetič kvartetZačetek koncertov ob 21:00Organizacija programa: Rok Škrlj, Julijan Erič, KZ Prule, ◬ Na začetek 2.5. tor / Lilly Hates Roses (PL) It’s an indie-pop duo from Poland. Their music is a mixture of indie and folk with a little bit of avant-garde electronics, accompanied by melancholic and personal lyrics. The band was established in 2012 and since then was has completed 8 concert tours that covered 12 countries (USA, Germany, Switzerland, Belgium, Netherlands, France, Ireland, UK, Estonia, Latvia, Croatia and Poland).The band’s career is one of those remarkable success stories that take the audience by surprise. Their very first single „Youth" made its debut on the legendary Seattle KEXP radio and was also noticed by NME.After that the band gave a memorable performance at the Open’er Festival, and Victorius Festival two of the most significant music festivals in Europe, along with such greats as Nick Cave, Arctic Monkeys, Blur or The National, The Flaming Lips. At the
Festival komedije Pekre: Zaplesali z denarjem in zmagali

Festival komedije Pekre: Zaplesali z denarjem in zmagali

Večer, 28. marec 2017 ― V Pekrah se je v nedeljo zaključil festival komedije. Strokovna žirija je za najboljšo predstavo srečanja izbrala Plešejo z d‘narjem, kulturnega društva Domovina iz Ospa, Darija Krkoč iz te predstave je postala komedijantka festivala, komedijant festivala je postal Miha Brkinjač iz predstave Pridi gola na večerjo, Kuda Škofljica, ki je tudi režiser predstave. Žirija občinstva je za najboljšo komedijo izbrala Najlepše, najboljše in najbolj slečene kulturnega društva Toneta Čufarja z Jesenic. Trinajst jeseniških igralk v zrelem in še bolj zrelem življenjskem obdobju, najstarejša je stara 85 let, je s performansom poskrbelo za smeh tudi na razglasitvi rezultatov tekmovanja. Osem predstav si je v štirih vikendih v dvorani v Pekrah, je povedala Ilka Riedl, predsednica organizacijskega odbora, ogledalo več kot dva tisoč ljudi. Spremeniti si življenje in uživati "Vsaka predstava nas je po svoje navdušila in nasmejala z igrivostjo in humorjem v različnih komičnih situacijah, v katerih pa smo lahko prepoznali tudi mnogo resnic in modrosti, ki so sestavni del našega vsakdanjega življenja. Vsak aplavz, predvsem pa žlahtne nagrade so poplačilo za večletni trud in delo slehernemu igralcu in skupini, predvsem pa potrditev in dobra popotnica za nadaljevanje njihovega umetniškega dela," so Nataša Džafić, Renata Vodan in Danila Robič, ki so bile v komisiji občinstva, zapisale v obrazložitvi. Upoštevale so odzivanje občinstva in zaznale, da je izbrana predstava pokazala, "kako je mogoče prek humorja in igre uresničiti svoje sanje, pokazati svoj talent, doseči življenjski izziv, utrditi svojo samozavest in pogum, si spremeniti življenje in v njem uživati". Strokovna žirija, vodila jo je Melita Kukovec, je za predstavo igralcev iz Ospa menila, da je najbolje predstavila polnokrvno komedijo, zasnovano na zapletu okoli pomenljive milijonske vsote najdenih evrov sumljivega izvora, ki je vzbudila nepoštene namene skoraj pri vseh. Najboljši režiser festivala je postal Miha Pačnik,
Doživljanje zgodb

Doživljanje zgodb

ARS Svet kulture, 13. marec 2017 ― Pripovedovalska  umetnost, živo posredovana beseda, ki je povedana pristno in doživeto, ima tudi dandanes pozorne poslušalce. Nekateri komaj čakajo na vsakoletni pripovedovalski festival Pravljice danes , ki  poteka že dvajsetič. Letos pripovedno pravljično dediščino iz svojih domovin prinašajo begunci in prosilci za azil, zgodbe pa odkriva tudi vsaka umetnina v galeriji ali predmet v muzeju, […]
Bežimo, tecimo, možgani gredo

Bežimo, tecimo, možgani gredo

Radio Študent, 23. februar 2017 ― Že več kot dva tedna v Romuniji protestniki vseh generacij protestirajo proti korupciji, ki njihovo državo drži v krču. Ko so mediji prvič poročali o njihovem uporu proti zakonu, ki je skušal več korupcijskih dejanj obravnavati kot nekaznivih, so slovenski novinarji pohiteli na kraj dogodka in prenašali pogovor z eno izmed protestnic mlajše generacije. Naša poročevalka jo je vprašala, zakaj države ne zapusti, nakar ji je protestnica odgovorila: „Tukaj sem doma. Ne pustim, da me kdo podi.“ Odgovor se zdi za slovenske razmere presenetljiv: kar navadili smo se že, da moramo, če nam lastna država ne nudi kruha in sredstev, da bi lahko dostojno preživeli, pač spakirati kufre in si poiskati prostor pod soncem nekje drugje. Da je tako prav, nas kakopak uči tudi dolga in bogata zgodovina našega naroda, ki že od nekdaj rine na zahod, pa v Ameriko, pa v Nemčijo, pa v Švico in drugam po svetu, saj mati domovina enostavno ni zmogla in ne zmore nahraniti toliko lačnih ust. Pa je pač vsakega desetega spodila od sebe, naj si srečo v svetu išče sam, kakor pač ve in zna. Pri tem je ironično, da se prav v poeziji izseljencev največkrat išče - in tudi najde - najbolj hrepeneče pesmi, posvečene domovini, ki je sedaj, ko je tako daleč, videti toliko lepša in idilična. Saj veste - mati je pač mati, tudi če je slaba. Seveda bodo vedno obstajali ljudje, ki bodo z veseljem in uspehom preizkušali svojo srečo na različnih koncih sveta – privoščimo jim. Ljudje, ki jih bo iz rodnega gnezda zvabila usoda ali pa golj'fiva kača. Toda ko število izseljenih mladih presega desetine tisočev, si lahko mislimo, da bi marsikdo rajši ostal doma, če ga v emigracijo ne bi prisilile ekonomske razmere ali pa kakšne druge okoliščine. In spet bomo brali o utekanju izobraženih kadrov v tujino, o tako imenovanem begu možganov. Ja, nekateri zbežijo, ker so v tujini možnosti boljše. Nekateri pa so tja izgnani. Ker tukaj ne dobijo priložnosti. Zakaj natančno je ne dobijo, ponavadi ne vedo niti sami:
Kakšno kulturo nam ponujajo kulturni hrami?

Kakšno kulturo nam ponujajo kulturni hrami?

Notranjsko primorske novice » Kultura, 5. februar 2017 ― Kulturni domovi so institucije, ki jih običajno podpira tudi občinski denar, obenem pa imajo vpliv na to, kakšne vrste kulturnih dogodkov lahko ljudje obiščejo v domačem kraju oziroma občini. Lahko so generatorji dobrega kulturnega programa ali pa tudi ne, kar je v veliki meri odvisno od programskega vodje, če ga imajo. O svojih izkušnjah je spregovorila Katja Jordan, ki je lani začela voditi Kulturni dom Postojna. Katja Jordan, vodja Kulturnega doma Postojna Foto: Valter Leban Kaj je dober kulturni program? Okusi so različni, zato enotnega odgovora ni. Jordanova meni, da mora biti program raznolik, pisan in privlačen, da je všeč širšemu krogu ljudi. »Vselej pa ne velja, da ima dober kulturni program obiskovalce. Kajti program, ki je všečen širši publiki, najpogosteje so to komedije, lažje napolni dvorano, kot na primer zahtevnejše dramsko delo ali džez koncert. Ampak to ne pomeni, da je manj kakovostno, le ljudje so mogoče manj dovzetni za tako kulturno ponudbo.« Povsem pa ne in Jordanova se zaveda, da si obiskovalci želijo tudi zahtevnejših vsebin. »Gostili smo že veliko izjemnih, visoko kakovostnih in pomembnih kulturnih dogodkov, ki so ponesli glas o Postojni kot o pomembnem žarišču kulture v regiji,« pravi. »Dominira sicer lahkotna kultura, v zakup pa je treba vzeti masovno uporabo mobilnih tehnologij in nenehno drastično spreminjanje okusa občinstva.« Katja Jordan, vodja Kulturnega doma Postojna Foto: Valter Leban »Imeti moramo pogum, da ponudimo nekaj novega« Jordanova pravi, da imata v Kulturnem domu Postojna enakovredno domovinsko pravico popularna kultura, taka za sprostitev, in visoka kultura. Dobro morajo pretehtati, preden ljudem ponudijo vsebine visoke kakovosti. »Treba je prisluhniti občinstvu, ki ga za svoje delovanje potrebujemo.« Velik izziv je, kako občinstvo pridobiti, še večji pa, kako ga obdržati. »Zagotavljati moramo kakovostne in ekskluzivne predstave, imeti moramo pogum, da ponudimo nekaj novega, ponujati moramo stalno,
Awlnight

Awlnight

Radio Študent, 31. januar 2017 ― Pred večernim nastopom na festivalu in konferenci MENT se v oddaji DJ Afterparty oglasi Awlnight, beloruski producent, ki si je v domovini leta 2012 prislužil naslov najboljšega domačega beatmakerja. Ustvarja s pomočjo dveh semplerjev, štirih sintov, dveh kasetarjev, gramofonov in ritem mašine. Več: - Soundcloud - - Bandcamp -   
“Na tebe ne bojo streljali, ker si punca!”

“Na tebe ne bojo streljali, ker si punca!”

Radio Študent, 6. januar 2017 ― Boston v ameriški kulturi in zgodovini predstavlja preplet nezdružljivih stvari. Če je mesto ostalo zapisano kot prizorišče prve protiobdavčitvene čajanke, se ga je oprijel tudi banalen vzdevek mesto fižola. Če je Boston znan kot “zibelka svobode” in “intelektualna prestolnica” Amerike, obenem predstavlja nekakšno prestolnico starosvetnega, kontinentalnega kriminala. Močan priliv obubožanih irskih in drugih zahodnoevropskih priseljencev je v zadnjih dveh stoletjih omogočil stereotipizacijo Bostona kot prostora, kjer se na Novo celino izliva »evropska različica kriminalnega nasilja«. Kakor vse posplošujoče kulturne predstave se tudi ti o obstoju specifično evropske kriminalnosti in umeščenosti Bostona v kontekst te kriminalnosti izkažeta za votli, če ju podvržemo empiričnim kriterijem. Zaradi tega bi bilo ti prepletajoči se ideji tudi težko racionalno in logično definirati. Najlaže se jima je približati s poskusom plastične, »filmske« ilustracije. Boston naj bi bil – v skladu s tako ilustracijo – pribežališče zakrknjenih, a k sentimentalnosti nagnjenih razbijačev, kriminalnih šefov in koruptivnih policajev, ki zakona ne izdajajo iz koristoljubja, temveč iz ponosa in zvestobe svoji kulturi. To rdečelase tolpe pač zastopajo bolje od države. Vsi so seveda beli anglofoni kristjani. Ti možje se tako napol upravičeno pobijajo, medtem ko nostalgično vzdihujejo po stari domovini tam onkraj luže in lokajo viski. To specifično vizijo kriminalnega nasilja moramo razumeti kot protipol drugim stereotipnim formacijam, ki se jih drži predznak tujosti. Recimo eksotičnim fantazijam o bizantinski kompleksnosti siciljanske mafije ali o bližnjevzhodnih preprodajalcih hašiša ter vzvišenem strahu pred latinskoameriškimi narcosi. Bostonsko nasilje je s stališča dominantne ameriške kulturne nadzgodbe domačno, razumljivo, zahodnoevropsko, keltsko-saksonsko. Bostonski kriminal v svetu ameriške fikcije torej ni le kriminal, ki se dogaja v Bostonu. V filmu sta to podobo pomaga
Jason Bourne (2016)

Jason Bourne (2016)

Filmski kotiček, 24. november 2016 ― Slo naslov: Jason Bourne  Država: ZDA Leto: 2016 Dolžina: 123',  Imdb Žanri: Akcija, Triler   Slo recenzija: Mladina, RTV SLO MMC, Filmstart Režija: Paul Greengrass Scenarij: Paul Greengrass, Christopher Rouse Igrajo: Matt Damon, Tommy Lee Jones, Alicia Vikander, Vincent Cassel, Riz Ahmed [SLO] »Shekali so nas. Morda je huje od Snowdna … Kristus. Jason Bourne je!«  Pred skoraj dvema desetletjema se je perspektiven mlad vojak pridružil eksperimentalnemu urjenju specialnih enot, potem ko je njegov oče umrl v domnevnem terorističnem napadu. Obljubili so mu, da bo s pomočjo programa, ki je njegove psihofizične sposobnosti povzdignil na nepredstavljivo raven, izkazal čast svoji družini in domovini.  Vse to je bila laž. Po brutalnem usposabljanju, ki se ga ne spominja, in katerega so vršili ljudje, ki jih ne more identificirati, je postal elitni morilec po imenu Jason Bourne. Njegovi stvaritelji so ga izoblikovali v človeško orožje, vredno 100 milijonov dolarjev, ki pa se je po njihovih besedah pokvarilo.  Bourne se je podal na lov za odgovornimi osebami, da bi razkrinkal njihove načrte, ti pa so ga skušali izbrisati in mu vzeli edino žensko, ki jo je kdaj ljubil. Potem ko je dosegel maščevanje, spoznal svojo pravo identiteto in razkrinkal sporne vladne programe, je zaznal miru podoben občutek in izginil. Upal je, da za vedno …  Obdobje njegovega življenja v sencah se konča, ko se aktivira nov program. Ljudje na pozicijah moči sicer menijo, da bo Bourne odnehal, če mu razodenejo še poslednje skrivnosti iz njegove preteklosti, a ga ponovno podcenijo. Nekdanji elitni morilec namreč ve, da tudi zlomljeni vojaki še vedno branijo nedolžne pred tistimi z nenadzorovano močjo in nenasitnim apetitom po manipulaciji sveta. [Cineplexx] [ENG] Jason Bourne is again being hunted by the CIA. It begins when Nicky Parson a former CIA operative who helped Bourne who then went under and now works with a man who's a whistle blower and is out to expose the CIA's black
Med izseljence v Argentini ponesli slovensko pesem

Med izseljence v Argentini ponesli slovensko pesem

Notranjsko primorske novice » Kultura, 24. november 2016 ― Pevsko društvo Logatec z dirigentom Lovrom Gromom se je konec oktobra za slabih 14 dni prestavilo v toplejše kraje latinske Amerike. Po gostovanju na Japonskem leta 2013 je vedno glasneje vznikala želja, da bi tudi logaški del pevskega zbora, ki prepeva skupaj z vrhniškim, organiziral podobno gostovanje. In tako se je Tonetu Jerini, predsedniku društva, porodila ideja, da bi obiskali slovenske izseljence v Argentini. Po dveh letih napornih priprav, tako pevskih kot organizacijskih, so se odpravili na pravo pevsko turnejo, na kateri so ob stiku z rojaki doživeli pristno gostoljubje in hvaležnost in odkrili vso barvitost argentinske narave in družbe. Člani Pevskega društva Logatec so v Argentini navdušili tudi v Hladnikovem domu, ki ga osnoval njihov rojak s Petkovca, msgr. Janez Hladnik. Foto: Miro Malneršič Najtežji so bili začetki, saj niso vedeli, na koga naj se obrnejo, a so kmalu prišli v stik z zborovodkinjo Andrejko Selan Vombergar, ki vodi Mešani pevski zbor San Justo iz Buenos Airesa. Led je bil prebit in začelo se je oblikovanje programa, tako pevskega kot turističnega, organizacijo pa so pospremili pomisleki ob izdatnem finančnem zalogaju. Foto: Miro Malneršič Zdaj, ko je zanimivo in doživeto pevsko potovanje za njimi, so veseli, da so se podali na pot čez lužo, predvsem jih je navdušilo veselje Slovencev v Argentini, ki so povsem zapolnili koncertna prizorišča, pevce pa je pozitivno presenetila tudi povezanost izseljencev z matično domovino. »Vse skupnosti so odlično organizirane in se trudijo za ohranjanje slovenskega jezika. Ob sobotah imajo pouk slovenskega jezika, tako da že četrta generacija Slovencev v Argentini govori materinščino. Seveda radi obiskujejo tudi domovino in svoje sorodnike v Sloveniji,« je povedal Jerina. Nastopi so bili večinoma precej čustveno nabiti, po uradnem pevskem delu pa je običajno sledilo druženje, ki se je kdaj zavleklo pozno v noč. Foto: Miro Malneršič Prepevali tudi planincem v Bariločah Izvedl
Naše nasilje in vaše nasilje

Naše nasilje in vaše nasilje

Radio Študent, 11. november 2016 ― Hrvaški režiser Oliver Frljić je s predstavo Naše nasilje in vaše nasilje, tretjo pod okriljem Slovenskega mladinskega gledališča, v svoji gledališki strategiji vzpostavil kompromis med prvima dvema. Njun nasledek deluje kot kombinacija mračne performativnosti Kompleksa Ristič z udarnostjo, dialoškostjo in agresijo predstave Preklet naj bo izdajalec naše domovine!. Večina prijemov, tako znotraj kot zunaj njih, ostaja podobnih. Če je kritika Kompleksu Ristič očitala, da so napovedi naplavile precej drugačen rezultat od pričakovanja, ki so ga ustvarile, se je ob Našem nasilju pojavila ocena, da je tokrat zašel v pretirano splošno shematizacijo vsebine in spričo zahtev mednarodne koprodukcije zgrešil občinstvo. Problem Kompleksa Ristić je že v izhodišču ta, da je dostopnejši poznavalcem in sodobnikom fenomena Ristić, a kot opozori Rok Bozovičar, je reakcije bolj sprožal ves produciran kontekst predstave kot pa njen čisti performativni jezik. In slednji je Rističa po besedah Bozovičarja prav tako prej oddaljil kot približal. S predhodniki se je mogoče strinjati, a tudi kaj dodati. Frljić je študiral religiologijo, zato njegova gledališka gesta učinkuje kot nekakšen kontra ikonoklazem. V vseh njegovih predstavah izstopijo izrazitejše scene, ki drsijo na meji nasilno provokativnega, perverznega in estetskega. Eleganten pljunek soigralki v usta, uriniranje po zemljevidu Jugoslavije, dosledna golota, streljanja in verbalni napadi na občinstvo, mala zastavica, potegnjena iz nožnice, mimikriranje posilstva in še kaj se bo našlo v toku teksta. V debati o posilstvu na odru je prišlo do komentarja – kaj niso to poceni triki za provokacijo? Možni so vsaj trije izidi, s čimer Frljićeva provokativnost uspe diagnosticirati odzivnost in ideološki naboj gledalstva v različnih okoljih. Naše nasilje in vaše nasilje je na Poljskem sprožilo eno močnejših reakcij krščanskega sprenevedajočega odpora v obliki policijske prijave, ki pri nas, kot kaže, trenutno ni mogoča. (Kar
Ko se spove Cerkev

Ko se spove Cerkev

Torek ob petih, Recenzije, 25. oktober 2016 ― »Nečistovala sem. Prikrivala sem. Oče, grešila sem. Tvoja Cerkev.« Čilski režiser Pablo Larraín je znan po odličnih filmih, v katerih kritično slika podobo svoje domovine. Referenčna točka njegovega dela je trilogija o življenju pod Pinochetovo diktaturo (Tony Manero, Post Mortem, Ne!). Tokrat tudi kot soscenarist ob Guillermu Calderónu in Danielu Villalobosu spregovori o dvoličnosti Katoliške cerkve. Ne gre za črno-beli film o grešnikih in njihovih žrtvah. Ali o zavržnosti pedofilije, o grehih posameznikov. Ne, to ni takšen film. Namesto tega se ob gledalčevo moralo podrgne s prispodobno bogato kinematografijo, inteligentnim scenarijem in imenitnim razpletanjem brezhibno tempirane drame, s primesmi trilerja. »Hodil sem v katoliške šole in spoznal veliko spoštovanja vrednih duhovnikov. Spoznal sem tudi duhovnike, ki so danes za zapahi ali v sodnem postopku zaradi različnih prestopkov. Toda spoznal sem tudi take, za katere nihče ne ve, kam so izginili.« Film El Club je zgodba o izginulih. O štirih nekdanjih duhovnikih in redovnici. Ubežali so roki posvetne, civilnopravne pravice, a pokora naj bi bila menda še hujša, čeprav je sprva ni na spregled. V tihem obmorskem mestecu, nekje na čilski obali, je bolj kot kaznovanje duha na dnevnem redu dolgočasje. A to se s prihodom novega stanovalca docela spremeni. S pomočjo enostavnega in učinkovitega zapleta Larraín nadgradi že znano pripoved o cerkvenih nespodobnostih. Na ta način prodre globlje v zavest gledalca. Ugrizne v njegova prepričanja – da tiho zaječi. Sveto kožico in brezmadežni analni seks pa naslovi s humorjem – da ne zakriči. Namesto enostavnih čustev izvablja empatijo in razmislek. Kritizira in apelira. Enodimenzionalni liki in enoznačno obsojanje niso del obreda. Duhovniki so prikazani kot grešniki, vendar hkrati kot ljudje – polni napak in negotovosti. Prestrašeni in obupani. Zdrznili se boste, ko oče Vidal (Alfred Castro), z bolečino v očeh, zagovarja lastno homoseksualnost. Ljubezen do moškega označuj
še novic