Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. marec 2018 ― Skupinska razstava v Mestni Galeriji Nova Gorica. Sodelujejo: BridA, Narvika Bovcon, Srečo Dragan, Ida Hiršenfelder, Damijan Kracina, Staš Kleindienst, Marko A. Kovačič, Vladimir Leben, Marko Peljhan, Marko Pogačnik, Tobias Putrih, Sašo Sedlaček, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič, Nejc Trampuž, Aleš Vaupotič, Uroš Weinberger, Zupančič::Živadinov::Turšič in kuratorka Nadja Zgonik. Razstava Futurologija je v iskanju referenčnih točk prej arbitrarna kot deterministična, a je bazen, iz katerega zajema, v glavnem vezan na razmislek o družbi bodočnosti, utemeljeni na neke vrste utopijah, ki so ne glede na to, da so družbene teme, tudi – visoko estetizirane. Prav njihova vizualna identiteta je izhodišče, ki jim omogoča, da lažje drsijo med sedanjostjo in prihodnostjo. Razstava je nastajala kot dialoško strukturiran projekt, ki je najprej tekel v relaciji kuratorica : umetniki/-ce, ki jim je bilo v veliki meri prepuščeno, da sami izberejo način in obliko, kako želijo predstaviti svoja stališča. Seveda so bili k sodelovanju povabljeni tisti, ki imajo o temi kaj povedati. Izhodiščni razmislek se je prepletal v časovnih in prostorskih plasteh; v razmerju do bližnje zgodovine, sedanjosti in prihodnosti in v presečišču ekstraglobalnega in lokalnega, zajel je prostore od vesolja do novogoriškega kulturnega konteksta, ki jih naseljujejo na razstavi zbrani umetniki. Umetniki na razstavi govorijo o umetnosti kot posrednici vizionarskih idejnonazorskih stališč, dotikajo se grožnje globalnega onesnaževanja planeta, neoludističnih praks (razbijanje strojev), posledic napake v tehnološkem sistemu, robotizacije družbe, umetne inteligence, genetskega inženiringa in biotehnologije. Ob vsem tem nam razstava postavlja tudi vprašanje o naši družbi, ali ji uspeva hoditi v toku s časom (tu je mišljena družba kot celota, ne le izjemni posamezniki) in ali se zaveda moči, ki jo pri tem lahko črpa od ustvarjalnih posameznikov. Na njej se odraža hibridizacija in kompleksnost umetnosti da

Biblio terminologija, 28. december 2017 ― Te dni se po središčih mest, kjer se zbirajo turisti, domača zijala in vsi drugi, ki nočejo zamuditi konca leta (konec sveta so že parkrat prestavili!), ob vonjavah čevapčičev, pleskavic, palačink in druge nezdrave prehrane vije še en značilen vonj, tisti po vinu, klinčkih in cimetu. Ja, seveda, v zraku je to, kar je ušlo iz kotlov za kuhano vino, značilno zimsko in zlasti prednovoletno pijačo Slovencev in drugih predvsem srednjeevropskih narodov (ker Sandinavci dodajo še nekaj žganice, da tako nastali glögg bolj prime!). Pri nas kuhamo belo ali rdeče vino z dodatkom vode, sladkorja in značilnih začimb, med katere sodijo predvsem klinčki in cimet, lahko pa še kaj drugega, npr. pomarančne ali limonine lupine ipd. Nemci kuhajo praviloma samo rdeče vino in imajo natančne predpise o tem, kaj se sme prodajati kot kuhano vino, ki mu laho dodajajo tudi nekatere posebne dodatke (npr. z rumom natopljeni žgani sladkor, tako nastane Feuerzangenbowle), pri nas pa za razliko od njih nimamo predpisa, ki bi določal, kaj natanko je kuhano vino, kaj se kot kuhano vino sme prodajati ter kaj vanj sodi in kaj ne. Temu primerno je seveda (najpogosteje obupno) stanje za šanki… Poljaki ne bi bili Poljaki, če ne bi poskušali narediti tudi kaj iz piva in grzane piwo je menda prav odlično. Nekateri narodi na ohlajeno kuhano vino prisegajo tudi v poletnem času. Zakaj pa ne? Kuhanček, kot to pijačo najpogosteje imenujemo (vem, da marsikdo med vami iz dna duše sovraži in prezira to besedo, ampak kaj čemo, udomačila se je), je seveda hvaležna materija tudi novinarjem in njihovim medijem za prednovolotno mašilo in vsak leto se o tem razpiše dnevno časopisje, njegovo kakovost preverjajo in komentirajo televizijci in celo etnologi, POP TV-jev 24ur Inšpektor pa je zastavil že skoraj projekt Test kuhanega vina! V sodelovanju z Biotehniško fakulteto v Ljubljani in Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede so v Ljubljani in Mariboru opravili senzorično oceno po treh vzorcev, potem pa vse