Radio Študent,
9. oktober 2014
―
Neumorni londonski levičar Ken Loach v svojem zadnjem filmu Jimmyjev dom polje razrednega boja oziroma razredne vojne prestavi h kulturi v ožjem smislu besede: Za kulturo je na Irskem zadolžena katoliška cerkev in pika, ne pa "polpismeni rdečkarji", kakor so aktivisti, aktivitske označeni v filmu. Cerkev in država sta družno sposobni, kot dobro vidimo, vsako drugačno oziroma "ne-svoje" kulturno poslopje in dejavnost tudi požgati, poteptati, uničiti, če je le treba, uporabnice in uporabnike te drugačne kulture pa nagnati nazaj v spretno nadzirane domače čumnate in navadne krčme, ker delavnice, seminarji, bralni krožki in vsaktedenski sproščeni ples seveda presegajo ambicije navadnega duhovnega bitja, ki naj bi bilo skromno, nevedno in bogaboječe. Zveni znano? Film Jimmyjev dom je naravnost poučen, glede na stanje stvari v domačih logih, Kajpak tudi v alternativni kulturi, ki je tačas pod hudimi pritiski. Priča smo popolni ignoranci in nerazumevanju, kaj naj bi alternativna kultura sploh bila. Zdi se, ko da je marsikomu popolnoma vseeno za dosežke, za doprinos skupnosti v zadnjih desetletjih, zdi se, ko da je na tisoče člankov in prispevkov – tudi na pričujočem radiu, tudi od osebe, ki vam zdaj govori, navsezadnje – sfrlelo nekam v luft. Ko da nedavni dogodki v K4 in KUDu France Prešeren niso dovoljšnje opozorilo, če že večinski spomin ne seže 25, 30, 35 let nazaj, da bi prebivalstvo vedelo, kako se rečem streže in da alternativna kultura ni nekaj, kar je lahko na repertoarju ali pa ne, pa se potem naslednje leto spet rodi. Iz pepela ali česar koli že. Nak, alternativna kultura je razredno najobčutljivejši segment kulture, kar preprosto pomeni, da so tudi njeni prostori, njena dejavnost na udaru bolj ko kakšna druga kultura, znotraj sebe pa zahteva izjemno predanost, zaupanje, solidarnost in tovariško kritičnost, sicer je bodisi navaden ništrc ali pa zgolj imitacija nekega drugega, največkrat poljubnega kulturno-ekonomskega programa.
Kako je mogoče, da se